Papež Benedikt XVI. prizadetim v potresu: Majhni in ranljivi, toda varni v njegovih
rokah
CARPI (torek, 26. junij 2012, RV) – »Vse od prvih dni po potresu, ki vas
je prizadel, sem vam bil vedno blizu z molitvijo in pozornostjo. Toda ko sem videl,
da je preizkušnja postala težja, sem vse močneje čutil, da moram osebno priti k vam.
Zahvaljujem se Gospodu, da mi je to dopustil.« S temi besedami je sveti
oče danes pozdravil vse zbrane vernike v Roveretu di Novi. Njegov obisk je bil sicer
namenjen celotnemu prebivalstvu, ki ga je pred enim mesecem prizadel potres na severu
Italije. V svojem spodbudnem nagovoru je Benedikt XVI. poudaril, da bi želel obiskati
vse kraje in skupnosti, ki so utrpeli škodo, a to žal seveda ni mogoče. Posebej se
je spomnil družin, ki so v nesreči izgubile svojce. »V tem trenutku si želim, da
bi vsi občutili, kako je papeževo srce blizu vašim srcem, da bi vas potolažilo
in predvsem, da bi vas opogumilo in podprlo.«
Benedikt XVI. se je nato
poklonil spominu na duhovnika Ivana Martinija, ki je izgubil življenje med ruševinami
župnijske cerkve, ko je želel rešiti Marijin kip. Bil je župnik v kraju Rovereto di
Novi in papež je danes tudi obiskal njegovo cerkev. »Kot veste, duhovniki – pa
tudi redovniki in nemalo laikov – vsak dan molimo iz brevirja.« Gre za molitev
s psalmi v določenem vrstnem redu, ki je enoten za celotno katoliško Cerkev po vsem
svetu. V teh dneh je bil na vrsti Psalm 46, v katerem molimo: »Bog nam je zatočišče
in moč, pomoč v stiskah, vedno navzoča. Zato se ne bojimo, ko se zemlja spreminja
in se gore majejo v osrčju morja.« (Ps 46,2-3) Te sicer že neštetokrat prebrane
besede v določenih trenutkih globoko pretresejo. V sedanjem trenutku tako živo izražajo
izkušnje, ki jih živi v potresu prizadeto prebivalstvo. A sveti oče je dejal, da ne
pretrese le sama podoba potresa, temveč predvsem notranja drža v soočanju z njim:
»To je drža velike gotovosti, utemeljene na obstojni in trdni skali, ki je Bog.«
Psalmistove
besede se zdijo v nasprotju s strahom, ki se ga neizogibno doživi v takih situacijah.
Toda gotovost, o kateri govori psalm, ne predpostavlja nadljudi, ki jih običajna občutja
ne zadevajo. »Gotovost, o kateri govori, je vera, zaradi katere lahko obstajata
tudi strah in tesnoba, ki ju je izkusil sam Jezus, a vseeno je predvsem gotovost,
da je Bog z nami. Kot otrok, ki ve, da karkoli se zgodi lahko vedno računa
na mamo in očka, saj se čuti ljubljenega in zaželjenega. Taki smo tudi
mi pred Bogom: majhni in ranljivi, toda varni v njegovih rokah, izročeni njegovi Ljubezni,
ki je trdna kot skala. To Ljubezen vidimo v križanem Kristusu, ki je
istočasno znamenje bolečine, trpljenja in ljubezni.«
Na tej skali
in s tem neomajnim upanjem se lahko gradi in ponovno zgradi. Sveti oče je zbrane spodbudil,
da so osebe, ki so cenjene zaradi svoje človeškosti, priljudnosti, delavnosti in tudi
vedrosti. Vse to je sedaj na preizkušnji, a ostati morajo zvesti svoji poklicanosti
k bratstvu in solidarnosti. Na ta način se bodo s težavami soočali potrpežljivo in
odločno, skušnjave, ki so vedno povezane s takimi trenutki, pa bodo zavračali. Ob
vsem tem pa naj se zavedajo, da niso in ne bodo ostali sami: »V teh dneh sredi
tolikšnega razdejanja in bolečine, ste videli in občutili, koliko ljudi je stopilo
v akcijo, da bi vam izrazilo bližino, solidarnost, naklonjenost, in sicer preko številnih
konkretnih znamenj in pomoči. Eno teh znamenj ljubezni in upanja želi biti
tudi moja prisotnost med vami.«
Papež Benedikt XVI. je nato še izpostavil,
da je med svojim obiskom videl veliko ran, a istočasno tudi rok, ki so jih pripravljene
zdraviti. Videl je, da se življenje pogumno začenja znova. To pa je lepo in svetlo
znamenje. Sveti oče je svoj nagovor sklenil s pozivom vsem državljanom, da bi bili
kljub težavnosti sedanjega trenutka kot usmiljeni Samarijan iz evangelija. Ta ne gre
ravnodušno mimo tistega, ki potrebuje pomoč, ampak mu z ljubeznijo pomaga in mu stoji
ob strani.