Kongregacija za katoliško vzgojo je izdala Pastoralne smernice za pospeševanje
poklicev v duhovniško službo
VATIKAN (torek, 26. junij 2012, RV) – Kongregacija za katoliško vzgojo je
izdala Pastoralne smernice za pospeševanje poklicev v duhovniško službo. Skrb
za duhovniške poklice je namreč stalni izziv Cerkve, kot je na včerajšnji predstavitvi
dokumenta zatrdil predsednik Kongregacije za katoliško vzgojo kardinal Zenon Grocholewski
ter dodal, da je treba ponuditi jasno idejo o liku duhovnika ter njegovi potrebi in
vlogi v Cerkvi. Pastoralne smernice za pospeševanje poklicev v duhovniško službo
so razdeljene na tri dele. Prvi je posvečen sedanjim razmeram duhovniških poklicev
po svetu in s tem povezani pastorali, drugi del dokumenta identiteti duhovnikov, tretji
pa vsebuje predloge za pastoralo duhovniških poklicev.
To, da je skrb za duhovniške
poklice stalni izziv Cerkve, kaže na stalno dolžnost Cekve, da predlaga, razlikuje,
varuje in pospešuje duhovniške poklice, je zatrdil na tiskovni konferenci kardinal
Grocholewski, ki je predstavil prvi del dokumenta. Cerkev tako nadaljuje to Jezusovo
pobudo, s katero se je nekatere povabil v poseben odnos ter jih poslal oznanjat evangelij.
Skrb za duhovniške poklice pa je povezan tudi s stalnim izzivom cerkvene skupnosti.
Rodovitnost in obilje sadov Svetega Duha na tem področju predstavljajo enega od najpomembnejših
kriterijev za prepoznanje in merjenje vitalnosti neke Cerkve, kvalitete vere in pričevanja
evangelija, vrednosti in globine približevanja Cerkve h Krisusu, je zatrdil kardinal.
Dokument se zato na poseben način nanaša na Cerkve s starodavno tradicijo, kjer je
zaznati versko ravnodušnost in šibkost krščanskega pričevanja ter s tem tudi vedno
večjo nerodovitnost poklicev. Izpostavljeni so trije glavni razloge, ki nasprotujejo
pastorali poklicev in so vidni predvsem v Cerkvi na Zahodu. Gre za demografski padec
in krizo družine, sekularizirano miselnost in težke življenjske in delovne pogoje
duhovnika. Dokument ponuja tudi nekaj nujnih pogojev, da bi poklici v duhovništvo
v Cerkvi našli rodovitna tla ter odprtost mladih. Med drugim je izpostavljena nepogrešljivost
molitve, nato celotns pastorala, nov zagon na področju evangelizacije in misijonov,
nepogrešljiva in centralna vloga družine ter pričevanje duhovnikov.
Da je za
poklicanost v duhovniško službo nujno potreben dialog ljubezni med Bogom in človekom,
pa izpostavlja drugi del Smernic, ki v ospredje postavlja duhovnikovo identiteto.
Poleg živega in stalnega odnosa z Jezusom Kristusom je pomemben tudi poseben odnos
s krščansko skupnostjo, ko je zatrdil tajnik kongregacije Jean-Louis Bruguès, ki je
na predstavitvi dokumenta spregovoril o njegovem drugem delu. Pokazal je na nekaj
zahtev na področju formacije duhovnikov, na primer globoko izkušnjo krščanskega življenja,
zavesten in tesen odnos ljubezni z Očetom, Sinom in Svetim Duhom, potrebna je tudi
čustvena zrelost kandidata, splošno in voljno udeleževanje v cerkvenem okvirju, izpostavljena
pa je tudi vloga spremljevalcev in pomen zglednih duhovniških likov.
V Smernicah
med drugim še beremo, da so vsi člani Cerkve odgovorni za skrb za duhovniške poklice.
V tretjem delu je tako izpostavljena osrednja vloga škofa, pomen mladinske pastorale
in pastorale za duhovne poklice, delovanje centrov za poklice. Poudarjena je seveda
tudi pomembna vloga krščanskih družin ter s tem povezana župnijska skupnost in družinska
pastorala. Dokument prav tako izpostavlja pomen duhovnega spremljanja in svetovanja
ter navaja vrsto konkretnih priložnosti in dogodkov, ki so lahko iztočnice za pospeševanje
poklicev v duhovniško službo.