Kardinal Rode: Lastna država – nedoumljivi dar Božje previdnosti
SLOVENIJA (nedelja, 24. junij 2012, RV) – Kardinal Franc Rode je sinoči pred
dnevom državnosti na tradicionalnem dogodeku v počastitev slovenske tradicije, krščanskih
vrednot in slovenske države, v Valični vasi vodil sveto mašo.
Homilija
kardinala Franca Rodeta Po razpadu sovjetskega imperija in komunistične
ideologije se nam je ob koncu 20. stoletja ponudila priložnost za samostojno državo.
Potem ko je država Karantanija v 10. stoletju izginila iz zgodovine, nismo imeli več
nobene možnosti ustvariti lastno državo glede na naš geopolitični prostor in na naše
število. Vključeni smo bili v Sveti rimski imperij kot del dednih kronovin habsburške
hiše vse do leta 1918. Potem je prišla Jugoslavija, prva in druga. Tretje ni bilo
in je ne bo. Lastna država – nedoumljivi dar Božje previdnosti: dar za tisočletno
zvestobo Kristusu in Cerkvi, izziv za novo rast.
S tem se je položaj slovenskega
človeka bistveno spremenil. Iz anonimnega ljudstva smo postali suveren narod, z jasno
istovetnostjo in prepoznavnim obrazom. Ta temeljni premik nas navdaja z zdravim ponosom
in utrjuje našo samozavest. Sprašujem se, ali se zadosti zavedamo te kolosalne spremembe
v naši zgodovini? Ali je državna samostojnost prežarila korenine naše kolektivne zavesti?
Ali smo doživeli – ali doživljamo – 24. junij 1991 kot radikalni prelom med tem, kar
je bilo prej, in tem, kar je temu sledilo? Sprašujem se, koliko so te misli navzoče
v naših vzgojnih ustanovah? Ali naša šola vzgaja državljansko zavest; ali spodbuja
k spoštovanju državnih simbolov? Ali navaja mladi rod k prelomu s totalitarno preteklostjo
in njenimi simboli?
Rekli boste: »Kako naj čutimo, da smo prešli v novo
obdobje slovenske zgodovine, ko toliko stvari spominja na prejšnje čase?!« In
imate prav. V tem je veliki izziv z prihodnja leta. Kriza, ki jo preživljamo skupaj
z drugimi narodi, ni samo gospodarska, ampak je predvsem kulturna in moralna; je kriza
evropske zavesti; je kriza krščanske civilizacije in posledično je kriza slovenske
istovetnosti.
V novem državnem ustroju nismo dali pravega mesta temeljnim vrednotam
slovenske samobitnosti: te vrednote so krščanske in evropske. Mnogi se v našem prostoru
vztrajno upirajo temu, da bi dali Cerkvi mesto, ki ji gre. Ne priznavajo ji domovinske
pravice. Najraje bi jo potisnili na rob družbe, v zasebno sfero, da bi bila čim manj
opazna, čim manj vplivna v javnosti, nemočna in daleč od življenja. Ločitev Cerkve
in države pojmujejo kot potiskanje Cerkve na stranski tir, kar bi bilo v resnici diskriminacija
vernih in kršenje državne nevtralnosti. Vse to je na grob način prišlo do izraza v
nedavni parlamentarni debati o zakonu o verski svobodi. Ne razumem tega sovraštva
do vsega, kar je skozi stoletja veljalo za temelj slovenstva in je našim prednikom
dajalo upanje in moč, osmišljalo njihovo življenje in smrt. Dodajmo še nekaj, kar
nas bremeni in otežuje našo pot v prihodnosti: nismo se jasno odpovedali kriminalni
preteklosti, nismo obsodili strahotnih zločinov in krivic prejšnjega režima, kakor
so to storili drugi evropski narodi.
Ob dnevu državnosti velja razmišljati
o pomenu in vlogi moralnih vrednot za narod in državo. Naj nam bo jasno, da brez njih
narod in država ne moreta shajati. Brez vrednot lahko shaja diktatura, demokracija
ne! Teh vrednot pa ne proizvaja politika: ne predsedstvo države, ne državni zbor,
ne politične stranke. Proizvajajo jih druge instance civilne družbe: določeni intelektualni
krogi, družine z živo tradicijo, samostani kot žarišča kulture in duhovnosti, predvsem
pa Cerkev in duhovna gibanja v njej. Država mora tem instancam dati potreben prostor
za delovanje na vseh področjih, v kulturi in šoli. Z njimi mora sodelovati in jih
podpirati. Zgodovinsko gledano so te instance – v našem primeru v prvi vrsti Cerkev
– najbolj zanesljivi vir duhovnih vrednot, brez katerih nobena družba ni niti trdna
niti uspešna. Te vrednote so kakor gorivo, ki omogoča normalno delovanje državne ustroja.
Država potrebuje stalni dotok teh energij. Če teh primanjkuje, državni zbor slabo
deluje in mu grozi zastoj. Razpase se korupcija, prevladuje sebičnost močnih in nasilnih.
Nimam vtisa, da se slovenska javnost zadosti zaveda tega problema, da je naša demokracija
brez vrednot obsojena na moralni propad in gospodarski polom, da lahko postanemo družba
nasilja in izkoriščanja.
Država ni nikoli dokončno zgrajena. Državo gradimo
vsak dan, vsak na svojem mestu. Država je živ organizem, ki raste, ki državljanom
omogoča rast in razcvet vseh njihovih sposobnosti, jim odpira nove možnosti za uveljavitev
njihovih talentov v dobro in blagor vseh.
V slovenskem narodu je dosti skritih
energij, dosti duhovnega potenciala, dosti pameti in volje, dosti znanja in ustvarjalnosti,
dosti poštenosti in delavnosti, da iz Slovenije naredimo domovino, kjer bo prijetno
bivati, domovino plemenitih in dobrih ljudi, gospodarsko uspešno, kulturno in duhovno
bogato, domovino, ki nam bo v ponos in bo spoštovana v svetu.
Ob tem pa ne
pozabimo, kje smo, kdo smo in koliko nas je: dva milijona na dvajset tisoč kvadratnih
kilometrov. To naj nas navaja k skromnosti, ni pa nam treba stalno poudarjati naše
majhnosti. Zdi se, da je to naš psihični problem, ta občutek zemljepisne omejenosti
in številčne majhnosti. Res je, da se nimamo kam širiti, da so meje zakoličene. Toda,
če se ne moremo razmahniti v prostoru, se lahko vzpenjamo v višave in prodiramo v
globine. Tu ni meja. Možnosti moralne veličine in kulturnega vzpona so pred nami.
V tem bomo našli svojo dopolnitev in srečo na tem svetu in v večnem kraljestvu pri
Bogu.