Nadškof Veglió o položaju beguncev: Če imajo pravico bežati, da si rešijo življenje, imajo tudi pravico do vstopa v drugo državo

RIM (petek, 22. junij 2012, RV) – Na odhajanje tistih, ki bežijo pred vojno in lakoto, države ne smejo odgovoriti z restriktivno politiko. Ravno nasprotno, pravice beguncev in prosilcev azila se mora spoštovati. Če imajo namreč pravico zbežati, da bi si tako rešili življenje, jim mora biti priznana tudi pravica do vstopa v drugo državo. Tako je zatrdil predsednik Papeškega sveta za migrante in potujoče Antonio Maria Veglió med ekumenskim molitvenim bdenjem, ki je ta teden potekalo v rimski baziliki Svete Marije v Trastevere. Molitveno bdenje je bilo posvečeno številnim žrtvam, ki so izgubile življenje na poti v Evropo – lansko leto je na ta način umrlo okoli dva tisoč oseb. Dogodek je potekal pod naslovom Umreti od upanja, udeležili pa so se ga tudi priseljenci in sorodniki žrtev.

Nadškof Veglió je v nagovoru spomnil na nedavno tragedijo, do katere je prišlo v kanalu Otrantu (nahaja se med Albanijo in Italijo) in v kateri je življenje izgubilo sedem oseb. Po nadškofovih besedah se je treba vprašati, zakaj te osebe zapuščajo lastne države: »Ti naši bratje in sestre prinašajo s sabo sanje o novem začetku« Po morju dospejo do Jemna, Avstralije, Italije in na Malto; drugi se s kamioni podajo preko saharske puščave proti severu ali peš preko mehiške puščave proti Združenim državam Amerike; nekateri prečkajo reke, da bi iz Zimbabveja prišli na Jug Afrike ali grejo iz Afganistana, preko Turčije in v Grčijo. To so osebe, ki na vso moč iščejo načine, kako doseči neko drugo državo, kajti bežijo pred preganjanji, nasiljem, državljanskimi vojnami ali preprosto zato, ker iščejo boljše materialne pogoje, da bi lahko vzdrževali svoje družine. Na tej poti so pogostokrat žrtve tihotapcev z ljudmi, ki jih oropajo in zlorabijo ženske. Pogosto jih pustije same na krovu razpadajočih in prenatrpanih bark, ki jih krmarijo neizkušeni ljudje. Včasih se zgodi tudi to, da jih vržejo v morje, čeprav ne znajo plavati. Tako so Sredozemsko morje in evropske obale postali izložbe človeških tragedij, s presenetljivim prelaganjem odgovornosti s strani oblasti, je dejal nadškof Veglió.

Izpostavil je, da je mnogo vlad na prihod beguncev ali prosilcev azila odgovorilo z restriktivno politiko in otežilo vstop v državo. To se potem kaže v naseljevanju v taboriščih ali prenočiščih, namesto da bi se pribežnikom pomagalo, da bi zaživeli samostojno, našli delo, pridobili vizo. Nadškof Veglió je poudaril, da so države dolžne zaščititi osebe, ki bežijo pred nasiljem, preganjanjem in diskriminacijo. V zadnjih letih so se države namreč obvezale, da bodo sprejele širšo interpretacijo pojma begunec, da bi tako lažje odgovorile na trenutne potrebe in probleme. To je spremenilo tudi mednarodno pravo, ki vedno bolj vlaga v zaščito oseb, prisiljenih v beg pred nasiljem in konflikti. Kljub temu pa je odzivanje mnogih držav ravno nasprotno od teh odločitev. Nadškof Veglió je še izpostavil prizadevanje krščanske skupnosti na tem področju ter spomnil na besede Benedikta XVI., ki je mednarodno skupnost pozval, naj je pozorna na pogoje, v katerih živijo številne osebe, predvsem družine, prisiljene bežati iz lastne domovine, saj so neprestano pod grožnjo oboroženih konfliktov in raznih oblik nasilja.

Audio: