Papež Benedikt XVI.: Vsak kristjan dobro ve, da mora storiti vse tisto, kar lahko, da pa je uspeh odvisen od Gospoda

VATIKAN (nedelja, 17. junij 2012, RV) – Papež Benedikt XVI. je v nagovoru pred Angelovim češčenjem na današnjo 11. navadno nedeljo spregovoril o skrivnostni rasti Božjega kraljestva. Po molitvi in blagoslovu pa je sveti oče najprej spomnil, da bo v sredo na pobudo OZN Svetovni dan begunca, ko bo vsa mednarodna skupnost imela pred očmi težke razmere in trpljenje tolikih oseb, še posebej družin, ki so prisiljene zbežati iz svojih dežel. »Tem tako preizkušenim bratom in sestram zagotavljam molitev ter nenehno skrb svetega sedeža, ter hkrati želim, da bi se vedno spoštovalo njihove pravice ter da bodo lahko kmalu spet s svojimi dragimi.« Sveti oče je nadalje spomnil na mednarodni evharistični kongres, ki se danes zaključuje na Irskem in je ta teden mesto Dublin spremenil v mesto evharistije. »Jezus je hotel v skrivnosti evharistije ostati z nami, da bi nam tako omogočil vstopiti v občestvo z Njim ter med nami. Sveti Mariji zaupajmo sadove, ki so zoreli v teh dneh premišljevanja in molitve.« Papež pa je spomnil tudi na današnjo beatifikacijo Cecilie Eusepi, ki je umrla pri 18 letih. »Zadnje dni svojega bivanja, v globoki povezanosti s križanim Kristusom, je ponavljala: 'Lepo se je dati Jezusu, ki se je ves dal za nas'.«

Sveti oče je v nagovoru na trgu sv. Petra pred veliko množico vernikov dejal: »V današnjem bogoslužju sta dve kratki Jezusovi priliki, tista o semenu, ki samo raste in druga o gorčičnem zrnu (prim. Mr 4,26-34). S pomočjo podob s področja poljedelstva Gospod predstavi skrivnost Besede in Božjega kraljestva in pokaže na razloge našega upanja ter našega prizadevanja.

V prvi priliki je pozornost usmerjena na dinamiko setve. Seme, ki je bilo posejano v zemljo, pa naj kmet spi ali bedi, klije in raste samo. Človek seje v upanju, da njegovo delo ne bo zaman. To kar spodbuja kmetovalca pri njegovem vsakodnevnem naporu, je ravno zaupanje v moč semena ter v kakovost zemlje. Ta prilika prikliče v spomin skrivnost stvarjenja in odrešenja, torej rodovitno Božje delo skozi vso zgodovino. On je Gospod kraljestva. Človek je njegov ponižni sodelavec, ki zre in se veseli božjega stvariteljskega delovanja ter potrpežljivo čaka na sadove. Ob setvi na koncu, pomislimo na zadnji Božji poseg ob koncu časov, ko bo dokončno uresničil svoje Kraljestvo. Sedanjost je čas sejanja in Gospod zagotavlja rast semena. Vsak kristjan torej dobro ve, da mora storiti vse tisto, kar lahko, da pa je uspeh odvisen od Gospoda. Ta zavest ga drži pokonci med vsakodnevnem naporom, še posebej, ko postane težko. O tem je zapisal sv. Ignacij Loyolski: 'Deluj, kot da je vse odvisno od tebe, vedoč, da je v resnici vse odvisno od Boga'.

Tudi druga prilika se poslužuje podobe semena. Pri tem gre za posebno seme, gorčično zrno, ki ga imajo za najmanjše med semeni. Čeprav je tako majhno, pa je polno življenja, saj potem ko se razpoči, požene kalček, ki je sposoben predreti površino zemlje, priti do dnevne svetlobe ter rasti vse dokler ne 'postane večje od vseh ratlin na vrtu' (prim. Mr 4,32). Slabost je namreč moč semena, to da se razpoči, postane njegova sposobnost. Takšno je Božje kraljestvo: človeško gledano je majhna resničnost, ki jo sestavljajo ubogi v srcu, nadalje tisti, ki ne zaupajo v svojo moč, temveč v moč Božje ljubezni ter tisti, ki niso pomembni v očeh tega sveta. Pa vendar, ravno po njih prodre Kristusova moč in preoblikuje to, kar je na videz nepomembno.

Podoba semena je Jezusu še posebej pri srcu, ker dobro izrazi skrivnost Božjega kraljestva, saj seme v današnjih prilikah prestavlja 'rast' in 'nasprotje'. 'Rast', ki se zgodi zaradi dinamizma zapisanega v seme samo in 'nasprotje', ki je med majhnostjo semena ter velikostjo tega, kar iz njega nastane. Sporočilo je jasno: Božje kraljestvo, četudi zahteva naše sodelovanje, je predvsem Gospodov dar, milost, ki je pred človekom in njegovimi deli. Naša majhna moč, navidez nemočna pred problemi sveta, se ne boji ovir, če je potopljena v Božjo moč, saj je Gospodova zmaga zagotovljena. Čudež Božje ljubezni povzroči, da vzklije in raste vsako seme dobrote posejano po vsej zemlji. Zaradi izkušnje tega čudeža ljubezni ostajamo kljub težavam in zlu, s katerim se srečujemo, optimisti. Seme vzklije in raste, saj mu daje rast Božja ljubezen. Naj Devica Marija, ki je sprejela, kot dobra zemlja seme božanske Besede, poživi v nas to vero in to upanje.«

Audio: