Kardinal Sodano v Sloveniji: Vsakdo mora prinesti svojo opeko za gradnjo boljšega
sveta
SLOVENIJA (nedelja, 17. junij 2012, RV) – »Mir z vami je pozdrav, s katerim
se škof obrne na vernike ob začetku vsake svete maše. Mir z vami je tudi pozdrav,
ki danes kar sam prihaja iz mojega srca, ko vas vidim zbrane okrog Gospodovega oltarja
na ta praznični nedeljski dan. Vsem prinašam pozdrav papeža Benedikta XVI., ki vam
je v duhu blizu in ki se danes združuje z nami v molitvi za potrebe Cerkve
in vsega sveta.« S temi besedami, ki jih je v slovenščini prebral msgr. Mitja
Leskovar, je kardinal Angelo Sodano, dekan kardinalskega zbora in nekdanji državni
tajnik, danes nagovoril zbrane vernike v Novi Gorici, ko je v cerkvi Kristusa Odrešenika
daroval spravno sveto mašo. Somaševala sta tudi apostolski nuncij v Republiki Sloveniji,
Juliusz Janusz, in upokojeni koprski škof, Metod Pirih. Navzoča je bila tudi slovenska
veleposlanica pri Svetem sedežu, Maja Lovrenčič Svetek.
Kardinal je na zasebnem
obisku v Sloveniji od petka, 15., do jutri, 18. junija. V delegaciji Svetega sedeža,
ki ga spremlja, je med drugimi tudi msgr. Mitja Leskovar z državnega tajništva. Želja
kardinala Sodana je bila obiskati kraje, ki so bili v času prve svetovne vojne na
območju Soške fronte močno prizadeti. Njegov oče se je namreč osebno srečal z usodo
ljudi na Tolminskem in Kobariškem, kamor je bil poslan, da bi poskrbel za dostojen
pogreb padlih vojakov. Na programu kardinalovega obiska v Sloveniji sta jutri med
drugim predvideni srečanji s slovenskimi škofi v Ljubljani in s predsednikom Republike
Slovenije, Danilom Türkom, na Brdu pri Kranju.
Med današnjo homilijo v Novi
Gorici je kardinal Sodano izrazil svoje veselje, da se mu je izpolnila dolgoletna
želja in je lahko obiskal te kraje in prav tukaj molil za spravo med narodi. Povedal
je, da je upal, da bi se tudi bl. Janez Pavel II. med svojima dvema obiskoma v Sloveniji
lahko zaustavil na teh krajih s tako pomenljivo zgodovino: »To mu žal ni bilo mogoče,
a je bilo vendar zelo pomenljivo že to, da je obiskal koprsko škofijo, ko je prišel
v Postojno na srečanje z mladimi in jim predložil veliki življenjski ideal, ki vodi
k bratskemu sožitju in miru. Takole je dejal: 'Samo vera in ljubezen lahko premagata
strah in prebudita upanje.'«
Kardinal Sodano je v nadaljevanju med homilijo
izpostavil mir: »To je dar, ki nam ga je Kristus prinesel ob svojem prihodu na
svet, prav kakor so peli angeli ob Njegovem rojstvu: 'Blagim ljudem mir na zemlji'.
Za ta dar moramo vselej prositi in ga skrbno čuvati, ker je tako krhek
in prepuščen ljudem... Dragi novogoriški prijatelji, tudi jaz bom molil z vami
in za vas, da boste v današnji Sloveniji, v Evropi in v svetu graditelji soglasja
in miru... Vsakdo mora prinesti svojo opeko za gradnjo boljšega sveta.«
Med svojim obiskom v Sloveniji se je dekan kardinalskega zbora že zaustavil v
Tolminu, Kobaridu, ogledal si je kraje, povezane s Soško fronto, in se med drugim
srečal tudi s premierjem Janezom Janšo. Včeraj zvečer je v cerkvi Marijinega vnebovzetja
v Tolminu tudi vodil somaševanje za žrtve vojne. Med homilijo je spregovoril o povodu
za svoj obisk v Sloveniji: »Danes pa sem tu, zahvaljujoč se tudi prijaznemu posredovanju
slovenske vlade, apostolskega nuncija v Ljubljani in vašega škofa. Naj vam zaupam,
da sem prišel sem tudi zaradi obljube, ki sem jo bil dal svojemu zdaj že pokojnemu
očetu Giovanniju, ki mi je pogosto dejal: 'Ko ti bo mogoče, pojdi pogledat lepe tolminske
kraje, kjer sem bil kot vojak l. 1919 – takoj po koncu prve svetovne vojne – in kjer
sem po bližnjih gorah pobral veliko trupel in skupaj z vojaškim kaplanom poskrbel
za njihov dostojen pogreb.' Obljubil sem mu, da bom šel, in danes sem vesel, da sem
lahko obljubo izpolnil.«
Audio:
Sporočilo
upanja Pridiga kardinala Angela Sodana, dekana kardinalskega zbora, pri
sv. maši v župnijski cerkvi v Tolminu (sobota, 16. junija 2012)
Dragi
bratje v škofovstvu in duhovništvu, odlični predstavniki javnega življenja, dragi
tolminski verniki, dolga leta sem v srcu hranil skrito željo, da bi obiskal te kraje,
ki so bili med prvo svetovno vojno prizorišče velikega trpljenja in ki hočejo biti
danes svetilnik miru za novo Evropo in za ves svet.
Ta moja želja se prej ni
mogla uresničiti, ker sem v službi Svetega sedeža dolga leta deloval najprej v Latinski
Ameriki, potem pa kar šestnajst let v Rimu kot državni tajnik: najprej pri papežu
Janezu Pavlu II. in nato zadnje leto pri Benediktu XVI. Danes pa sem tu, zahvaljujoč
se tudi prijaznemu posredovanju slovenske Vlade, apostolskega nuncija v Ljubljani
in vašega škofa.
Naj vam zaupam, da sem prišel sem tudi zaradi obljube, ki
sem jo bil dal svojemu zdaj že pokojnemu očetu Giovanni-ju, ki mi je pogosto dejal:
»ko ti bo mogoče, pojdi pogledat lepe tolminske kraje, kjer sem bil kot vojak l.
1919 – takoj po koncu prve svetovne vojne – in kjer sem po bližnjih gorah pobral
veliko trupel in skupaj z vojaškim kaplanom poskrbel za njihov dostojen pogreb.« Obljubil
sem mu, da bom šel, in danes sem vesel, da sem lahko obljubo izpolnil. Tudi on je
gotovo vesel, ko me s kakšnega nebeškega okna gleda tukaj med vami in z vami pri molitvi
za mir v svetu.
1) Bratski pozdrav Toda najprej čutim dolžnost,
da prav prisrčno pozdravim vaše lepo tolminsko občestvo na čelu z vašim župnikom,
ki me je tako prijazno sprejel. Pozdravljam vašega škofa, državnike in predstavnike
krajevnih oblasti in društev. V tej vaši lepi cerkvi se počutim kakor v krogu družine,
zbrane okrog Gospodovega oltarja.
Prepričan sem, da je takšna tudi vaša zavest,
ko se ob prihodu v cerkev čutite med seboj bratje, otroci istega nebeškega Očeta.
Saj tudi Jezus pravi: »Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš,
da ima tvoj brat kaj proti tebi, pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej
spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar«(Mt 5, 23-24). Tako
cerkev ni le hiša Božja, ampak tudi hiša ljudi, ki se imajo za otroke istega Očeta
v nebesih. Naj bo tudi z vami vedno tako!
2) Božja beseda Bratje
in sestre v Gospodu, Božja beseda, ki je bila oznanjena pri tej večerni sveti
maši, je vzeta iz beril jutrišnje enajste nedelje med letom in nam je ponudila močno
sporočilo upanja za naše vsakdanje življenje.
V prvem berilu smo slišali besede,
ki ji je že pet stoletij pred Kristusom prerok Ezekijel govoril svojemu ljudstvu,
ko je bilo iz Jeruzalema izgnano v Babilonijo: Gospod vam je blizu, vrnili se boste
na svojo zemljo, znova se boste razcveteli kakor mogočna cedra vaših gora!To je vabilo tudi nam, da bi se vedno – tudi v naših vsakdanjih preizkušnjah -
ozirali na Božjo previdnost.
V drugem berilu je Apostol Pavel tudi nam sporočil,
kar je pisal vernikom v Korintu: vedno naj zaupamo in upiramo svoj pogled v Gospoda,
ki nas čaka v večni nebeški domovini.
In končno nam v evangeliju Jezus sam
vliva upanje, ko nam govori o notranjem dinamizmu, o moči, ki jo vsebuje seme Božje
besede – to seme lahko v nas vzbrsti in raste ter obrodi obilne sadove dobrote, če
bomo le odprli svoja srca njegovi milosti.
Če torej povzamem, nas prerok Ezekijel,
apostol Pavel in Učenik Jezus vabijo k upanju in sicer k tistemu upanju, ki ne razočara,
ker je utemeljeno na Božjih obljubah.
3) Sidro upanja Dragi
Tolminci, vaši kraji so v teku stoletij videli veliko tragedij. Še zlasti v zvezi
s prvo svetovno vojno se med vami ohranja žalostni spomin na trpljenje ljudi in narodov,
ki bi se bili vendar morali imeti za brate. Toda zaupanje v Božjo previdnost bi v
nas moralo buditi upanje tudi v težkih okoliščinah življenja. Da, v Bogu smemo zaupati,
da bo prihodnost človeštva mirnejša.
V rimskih katakombah je upanje ponazorjeno
s simbolom sidra. Kakor sidro omogoča ladjam varnost v času postanka in jih zadrži
negibne v varnih vodah tudi takrat, ko se vanje zaganjajo vetrovi, tako naj močno
krščansko upanje tudi vam zagotavlja trdnost in varnost.
4) Sklep
Dragi
tolminski prijatelji, združeni s Kristusom boste zmogli premagati najrazličnejše življenjske
težave. Vedno vas bom spremljal s svojo molitvijo, vas izročal Gospodu in priprošnji
Njegove matere Marije. V molitvi »Pozdravljena, Kraljica« jo naslavljamo tudi »naše
upanje«. Naj torej iz nebes posreduje za vas in za vaše družine ter še posebej za
vse tiste, ki trpijo zaradi kakšnih težkih življenjskih okoliščin. Marija, ti nas
podpiraj in dvigaj s svojo materinsko roko, ko skupaj romamo v nebeško domovino. Amen!
Za
mir na svetu Pridiga kardinala Angela Sodana, dekana kardinalskega
zbora, pri sv. maši v konkatedrali v Novi Gorici (nedelja, 17.
junija 2012)
Dragi bratje v škofovstvu in duhovništvu, odlični predstavniki
javnega življenja, dragi prijatelji!
“Mir z vami” je pozdrav, s katerim
se škof obrne na vernike ob začetku vsake svete maše. “Mir z vami” je tudi
pozdrav, ki danes kar sam prihaja iz mojega srca, ko vas vidim zbrane okrog Gospodovega
oltarja na ta praznični nedeljski dan. Vsem prinašam pozdrav papeža Benedikta XVI.,
ki vam je v duhu blizu in ki se danes združuje z nami v molitvi za potrebe Cerkve
in vsega sveta. Ta pozdrav gre najprej vašemu dragemu škofu Juriju in njegovemu zaslužnemu
predhodniku škofu Metodu, pa tudi vašemu župniku in vsem predstavnikom civilnih oblasti,
ki so se pridružili temu evharističnemu slavju.
1) Stara želja Dejstva,
da sem lahko danes med vami, sem zelo vesel tudi zato, ker se mi tako izpolnjuje dolgoletna
srčna želja, da bi – čeprav na kratko – obiskal kraje prve svetovne vojne in prav
tukaj molil za mir v svetu in za spravo med narodi.
Že ko sem včeraj maševal
v Tolminu, sem tam prisotnim pripovedoval tudi o povezavi med tem mojim potovanjem
in obljubo, ki sem jo dal svojemu zdaj že pokojnemu očetu Giovanni-ju. Obljubil sem
mu, da bom enkrat šel obiskat kraje, kjer je deloval l. 1919, torej takoj po koncu
grozovite svetovne vojne. Kot vojak sanitetnega oddelka je bil namreč poslan semkaj,
da bi številna trupla, ki so še ležala po gorah, pobožno položil v krste in jih ob
blagoslovu vojaškega kaplana dostojno pokopal.
Upal sem bil celo, da bi blagopokojni
papež Janez Pavel II. mogel obiskati te vaše kraje s tako pomenljivo zgodovino, ko
je obiskal Slovenijo najprej l. 1996 in potem l. 1999. To mu žal ni bilo mogoče, a
je bilo vendar zelo pomenljivo že to, da je obiskal koprsko škofijo, ko je prišel
v Postojno na srečanje z mladimi in jim predložil veliki življenjski ideal, ki vodi
k bratskemu sožitju in miru. Takole je dejal: »Samo vera in ljubezen lahko premagata
strah in prebudita upanje.«
Vaš zaslužni škof Msgr. Metod Pirih je bil
navzoč skupaj z mnogimi vašimi mladimi. Tudi jaz sem bil tam s svetim očetom na velikem
travniku pri Postojni in se dobro spominjam papeževega veselja, da je lahko obiskal
oni konec vaše škofije in vsem zaželel mirno prihodnost v zvestobi vaši krščanski
poklicanosti. Jaz sem imel danes še kanček več sreče, da sem lahko prišel tudi v Novo
Gorico in že včeraj v Tolmin in Kobarid, in da lahko danes molim z vami za mirno in
složno prihodnost v skupni zavesti, da smo si kot Kristusovi učenci med seboj vsi
bratje in sestre.
2) Molitev za mir Vsakič, ko se zberemo
pri sv. maši, molimo »Gospod, podari nam mir.« Lepo latinsko besedilo zveni
takole: »Domine, da nobis pacem.« To je dar, ki nam ga je Kristus prinesel
ob svojem prihodu na svet, prav kakor so peli angeli ob Njegovem rojstvu: »Blagim
ljudem mir na zemlji«. Za ta dar moramo vselej prositi in ga skrbno čuvati, ker je
tako krhek in prepuščen ljudem. Resnično, mir je vedno ogrožen zaradi sebičnosti,
ki se tudi v mednarodnih odnosih lahko pojavi vedno znova.
Dejansko je mir
možen le, če temelji na obnovi duha, ki mora navdihovati sobivanje ljudi, oziroma
na novi miselnosti glede človeka, njegovih dolžnosti in njegovih ciljev. Ponarejena
retorika praznih besed je brez koristi, treba se je vrniti k tistim moralnim vrednotam,
na katerih temelji sleherno sobivanje: k resnici, pravici, svobodi in ljubezni. Povrhu
moramo kristjani, če hočemo spravljen svet, biti sami spravljivi in delati za spravo
ter tako vzpostavljati v svetu eno družino Božjih otrok.
3) Sklep Dragi
novogoriški prijatelji, tudi jaz bom molil z vami in za vas, da boste v današnji Sloveniji,
v Evropi in v svetu graditelji soglasja in miru. Da, boljši svet je mogoč! Da, mir
je mogoč, vendar je odvisen tudi od nas. Vsakdo mora prinesti svojo opeko za gradnjo
boljšega sveta.
To je bil prispevek kristjanov teh krajev v njihovi dva tisoč-letni
zgodovini, to je prispevek, ki ga lahko danes da slovenski rod. Papež Janez Pavel
II., ki je ob svojem prvem obisku v Sloveniji govoril predstavnikom kulture, znanosti
in umetnosti, ni razlikoval med »velikimi« in »malimi« evropskimi narodi, ampak je
vse brez razlike opominjal, da je prišla za Evropo ura resnice, ura vrnitve k tistim
temeljem, ki ji edini lahko zagotovijo boljšo prihodnost (Govor predstavnikom kulture,
znanosti in umetnosti, Maribor, 19. maja 1996). To je tudi moje sporočilo, ki
vam ga želim pustiti v premišljevanje ob tem mojem kratkem obisku. Bog vas blagoslovi!
Amen.