Kardinal Bertone vodil sveto mašo ob 10. obletnici kanonizacije sv. Pija iz Pietrelcine

SAN GIOVANNI ROTONDO (sobota, 16. junij 2012, RV) – Danes mineva deset let od kanonizacije sv. Pija iz Pietrelcine. Kardinal Bertone, vatikanski državni tajnik, je ob tej priložnosti vodil slovesno sveto mašo v kraju San Giovanni Rotondo, kjer je svetnik deloval in umrl.

»Življenje in poslanstvo patra Pija pričujeta, da se ovire in bolečine, če so sprejete z ljubeznijo, spreminjajo v privilegirano pot svetosti.« S temi besedami, ki jih je sicer izrekel bl. Janez Pavel II. 16. junija 2002, ko je bil Pij kanoniziran, je kardinal Bertone med homilijo nagovoril zbrane vernike. Tako jih je spomnil, da je križ nepogrešljiv na poti proti novemu življenju v Kristusu. »Pater Pij je zaznal Božjo ljubezen nad seboj in je dopustil, da ga je le-ta napolnila.« Imel je ponižno srce, bil je željan po vedno večjem poznavanju Kristusa, vedno je bil vsem na razpolago. Zavest o Očetovi ljubezni je resnica, ki pa jo marsikdo spregleda. Dojamejo jo le »najmanjši, ki takega zaklada ne morejo zadržati zase, ampak se čutijo poklicane, da ga podarijo tudi drugim«. Pater Pij je dobro vedel, da je »le v Kristusu jarem suženjstva greha prelomljen in nadomeščen z novim jarmom, ki je prijeten in lahak«.

Kardinal Bertone je nadaljeval, da ni naključje, da se je okrog patra Pija zbiralo toliko laikov in skupaj z njim želelo lajšati trpljenje drugim. Mnogi možje in žene so preko tega svetnika namreč srečali Kristusa, njegovo ljubezen, veselje in luč. Iz tega so dobili moč, da so lahko služili ubogim. Pater Pij je dopustil, da je Kristus prebival v njem. Zato je tudi lahko vstopal v intimen dialog z njim v molitvi. Ko je bil tako v šoli Učitelja in je bila njegova glava naslonjena na Jezusovo srce, se je učil prepoznavati svoje notranje navdihe. S tem pa je lahko postal »vzgojitelj tistim, ki so se zatekli k njegovemu očetovskemu duhovnemu vodstvu«.

Sv. Pij iz Pietrelcine je bil »zaupanja vreden vzgojitelj in učinkovit posrednik«. Zaradi svoje močne želje, da bi sodeloval pri odrešenjskem delu, je bil globoko soudeležen pri tesnobi, notranjih konfliktih in bolečini duš, ki jih je usmerjal. Osebe, ki so se zatekale k patru Piju, so prihajale iz različnih kultur, družbenih pogojev, bile so različnih starosti. Ne glede na to je bil za vse »pravi in sveti umetnik duhovnega vodstva«. Na probleme ni odgovarjal s teorijami, temveč z ustreznimi duhovnimi pojasnili, ki spremljajo dobro življenje, evangeljsko življenje, ki temelji na izkušnji Kristusa in njegove ljubezni. Delal je tako, da bi tudi drugi v svojem življenju zaznali klic, naj služijo Gospodu. Ta svetnikov odnos po Bertonejevih besedah pomaga bolje razumeti enega izmed temeljnih naukov drugega vatikanskega koncila, ki govori o povezanosti krščanske identitete laikov in njihovega truda v službi Cerkve.

»Tako razumemo, da za patra Pija 'vinograd', v katerem je delal, ni bil omejen na samostanske zidove, ampak se je raztezal po celem svetu.« Zveličanje duš, oznanjevanje evangelija, lajšanje trpljenja – vse to je bilo obsežno delo in svetnik je v vinograd, ki mu ga je Gospod zaupal, zato klical tudi druge delavce. V t. i. hiši za lajšanje trpljenja so bili laiki njegovi prvi sodelavci. Bili so kot »roke, s katerimi se je lahko uresničil načrt Previdnosti,« je dejal kardinal Bertone. Sv. Pij iz Pietrelcine torej ni bil le vzgojitelj in duhovni voditelj, ampak je spodbujal tudi pripravljenost, razpoložljivost in zrelost laikov.

Audio: