Oddelek za šport pri Papeškem svetu za kulturo: Šport je splošno človeški pojav
VATIKAN (petek, 15. junij 2012, RV) – Šport za človeka, ki je odprt za Absolutno:
to je bila tema srečanja, ki je v preteklih dneh potekalo v Vatikanu. Spodbudil ga
je Papeški svet za kulturo. Ob tej priložnosti je nastal nov oddelek dikasterija,
ki bo posvečen kulturi in športu, deloval pa bo v tesnem sodelovanju z oddelkom za
Cerkev in šport pri Papeškem svetu za laike in tudi s fundacijo Janeza Pavla II. za
šport. Kardinal Gianfranco Ravasi, predsednik Papeškega sveta za kulturo, je v pogovoru
za Radio Vatikan predstavil to najnovejšo pobudo.
Cerkev se že dolgo časa udejanja
na področju športa. Številne župnije na primer pripravljajo oratorije, ki vključujejo
tudi športne dejavnosti. Papeški svet za kulturo pa je na tem področju dejaven glede
na različne ravni razumevanja. »Prva je splošno premišljevanje o kulturnem pomenu
športa, saj je ta ena izmed velikih temeljnih izkušenj človeštva.« Po drugi
strani gre za pojav, ki vključuje izredno veliko število oseb, zlasti mladih. Vendar
pa imajo mnogi med njimi žal pogosto izkušnjo, ki je le »športna« ali le »atletska«,
ne pa tudi »človeška«. A taka bi morala biti in je tudi bila v grško-rimski
kulturi in v pričevanju Nove zaveze, kjer apostol Pavel govori o športu na podlagi
njegove asketske, duhovne in celo teološke narave. Preko športnega udejstvovanja ima
človek namreč možnost osebnega in človeškega razvoja, ki ni le fizičen, temveč tudi
notranji. Na to se pri vzgoji prepogosto pozablja. »Iz teh razlogov je šport pojav,
ki ni le pastoralen, ampak splošno človeški.«
Danes se nanj večkrat
gleda bolj z ekonomskega kot kulturnega vidika. Vsaka človeška izkušnja mora sicer
res imeti tudi to stvarno razsežnost, a ta ne sme postati »prevladujoča komponenta,
rdeča nit, ki povezuje celotno zanimanje« za neko vrsto športa. »Moramo si
prizadevati, da bi se povrnila ideja zastonjskosti, torej svobodne ustvarjalnosti
igre v vsem njenem sijaju.« Ta je značilna in tudi spontana že, ko se otrok rodi
in se začne igrati.
Kardinal Ravasi je omenil tudi vidik tekmovalnosti. Zmaga
po eni strani predstavlja visok cilj, proti kateremu oseba stremi z vsem, kar je.
Po drugi strani pa pogosto zmagovanje lahko pomeni zgolj osvajanje različnih stopenj
in ne predstavlja dosege nekega vrhunca. Zaradi tega je nepogrešljiva tudi ideja o
postopnosti, ki ne poudarja le končne medalje, temveč tudi vmesne posamezne rezultate.
»Zmaga mora biti vedno združena z občutkom za meje nedokončnosti,« je zaključil
Ravasi. Le-tega pa človeško bitje vedno nosi v sebi, čeprav ga pogosto ne želi prepoznati.