30 let Papeškega sveta za kulturo: Povezanost z drugim vatikanskim koncilom in Janezom Pavlom II

VATIKAN (sreda, 13. junij 2012, RV) – Zgodovina Papeškega sveta za kulturo je tesno povezana z Janezom Pavlom II. in z drugim vatikanskim koncilom. Ustanovitev sveta leta 1982, torej pred tridesetimi leti, je bila izraz papeževe zaskrbljenosti glede kulture, ki jo je postavil za eno od prednostnih področij svojega pontifikata in ne le dodal k svojemu pastoralnemu načrtu. Tako je med predavanjem na srečanju Pastorala kulture: trajno ustvarjalno delo zatrdil podtajnik Papeškega sveta za kulturo Melchor Sánchez de Toca y Alameda.

Janez Pavel II. je leta 1979, torej leto dni po izvolitvi za papeža, na prvem srečanju s kardinalskim zborom izpostavil tri področja, ki jim je želel dati posebno prednostno vlogo: reforma kurije, vatikanske finance in kultura. To, da je skrb za kulturo postavil na isto raven kot prvi dve področji, pomeni, da jo je res smatral za nujno. Ob tisti priložnosti je Janez Pavel II. zatrdil, da želi posebno pozornost nameniti problemom kulture, znanosti in umetnosti, ki so bili predmet posebnega proučevanja drugega vatikanskega koncila, ter kulturo opredelil kot življenjski prostor, na katerem se igra za usodo Cerkve in sveta.

Ta papeževa skrb izhaja iz nekaterih ključnih dogodkov, ki so ga usmerili v to, da je kulturo smatral kot temeljno področje za delovanje Cerkve. Na prvem mestu je bil koncil, predvsem s konstitucijo o Cerkvi v sedanjem svetu (Gaudium et spes). Ta je bila izraz želje koncilskih očetov, da se Cerkev odpre v svet. Celotno tretje poglavje konstitucije je tako posvečeno kulturi, osredotoči se na dejavnost človeka v svetu in izpostavi 'avtonomijo zemeljskih stvarnosti'. Teologija zemeljskih stvarnosti, kot se je takrat imenovala, je tesno povezana z znamenji časa, ki v vsakem obdobju predstavljajo globoke želje in hrepenenja človeštva, na katere evangelij daje odgovor. Skrb za kulturo je tako postala predmet pozornosti pastoralnega dela Cerkve in prav tako točka dnevnega reda sinodalnih očetov. Predvsem na dveh škofovskih sinodah je bila središče razprav, in sicer sinode o evangelizaciji leta 1974 in o katehezi leta 1977.

Zanimanje Janeza Pavla II. nedvomno izhaja tudi iz tega, da je bil med člani mešane komisije, ki je pripravljala konstitucijo Gaudium et spes. Kot mladi krakovski nadškof je pogovore o tem, kako je kultura pomembno pastoralno področje Cerkve, sledil od blizu. Nedvomno pa je velikega pomena bila njegova osebna pastoralna izkušnja. V Krakovu se je namreč rad spuščal v pogovore z ljudmi iz sveta kulture, tako katoličani kot drugimi. K temu je nedvomno prispevalo tudi doživetje drugega vatikanskega koncila. Zanimivo je, kako je Cerkev sredi komunistične Poljske postala prostor umetniške svobode in ustvarjalnosti. Janez Pavel II. je kot krakovski nadškof pogosto vabil k sebi intelektualce, znanstvenike in umetnike. Želel je slišati glas iz njihovih okolij, ki so bila pogosto daleč od Cerkve, obenem pa je tudi želel, da bi v ta okolja prispel glas Cerkve.

Audio: