VATIKAN (nedelja, 10. junij 2012, RV) – »Ni prihodnosti brez družine; še
posebej za mlade, da bi se naučili vrednot, ki dajejo življenju smisel, je potrebno,
da se rodijo in rastejo v tej skupnosti življenja in ljubezni, ki jo je Bog sam želel
za moškega in žensko,« je dejal papež med sredino splošno avdienco. Spregovoril
je o svojem obisku Milana, kjer se je mudil od 1. do 3. junija, da bi se srečal z
družinami, ki so se udeležili svetovnega srečanja družin.
Zvesta ljubezen,
ki je odprta za življenje, je mogoča Po papeževih besedah je srečanje
pokazalo na družino kot občestvo ljubezni, utemeljeno na zakonski zvezi in poklicano
biti svetišče življenja, mala Cerkev, celica družbe. Iz Milana je bilo vsemu svetu
izrečeno sporočilo upanja, podprto z izkušnjami: da je namreč mogoče živeti zvesto
ljubezen, odprto za življenje, in kot družina sodelovati v poslanstvu Cerkve in v
izgradnji družbe, je dejal papež. Poudaril je, kako pomembno je zaščititi čas, ki
pripada družini in ki je ogrožen z ''oblastnostjo'' službenih obveznosti. Nedelja
je dan za Gospoda in človeka, je dan, ko bi vsi morali biti prosti za družino in za
Boga, je poudaril papež in dodal, da se z zaščito družine zaščiti tudi človekova svoboda.
Kristus
kot evharistija mora napolnjevati vsak trenutek našega življenja »Zakrament
Kristusove ljubezni mora prepojiti vse naše vsakodnevno življenje,« je dejal papež
na praznik Svetega Rešnjega telesa in krvi, ko je daroval sveto mašo pred rimsko baziliko
sv. Janeza v Lateranu in po njej vodil procesijo z Najsvetejšim do bazilike Marije
Velike. V pridigi je poudaril pomembno vlogo evharističnega čaščenja. Kot je dejal,
je enostranska interpretacija drugega vatikanskega koncila evharistijo omejila samo
na trenutek mašnega obhajanja. Zelo pomembno je priznati središčno vlogo obhajanja,
v katerem Gospod skliče svoje ljudstvo, ga zbere okrog gostije besede in kruha življenja,
ga hrani in združuje s sabo v darovanju, a to mora biti postavljeno v pravo ravnotežje.
Pravilni poudarek na obhajanju evharistije je namreč bil storjen na škodo čaščenja
kot izraza vere in molitve, namenjenega Jezusu, ki je resnično navzoč v oltarnem zakramentu.
Ta neuravnoteženost je pustila posledice tudi v duhovnem življenju vernikov. S tem,
da se osredotoči le na odnos z Jezusom Evharistijo samo v trenutku svete maše, se
tvega, da se njegova navzočnost odstrani iz preostalega bivanjskega časa in prostora.
Tako se manj zaznava občutek stalne in konkretne Jezusove navzočnosti med nami in
z nami. Zakrament Kristusove ljubezni mora prepojiti vse naše vsakodnevno življenje.
Napačno je postavljati v nasprotje evharistično obhajanje in evharistično čaščenje;
čaščenje Najsvetejšega je namreč duhovno 'okolje', v katerem skupnost lahko dobro
in v resnici obhaja evharistijo. Srečanje z Jezusom pri sveti maši se zares in v polnosti
uresničuje takrat, ko skupnost spozna, da Jezus biva v Najsvetejšem zakramentu, nas
pričakuje in vabi na svojo gostijo, in po maši ostane z nami s svojo zaupno in tiho
navzočnostjo, nas spremlja s svojim posredovanjem, sprejema naše duhovne žrtve in
jih daruje Očetu.
Cerkev kot glas morale se v javnosti oglaša legitimno »Čeprav
je družba priznala pomembno vlogo družine skozi zgodovino, je treba v sedanjem času
posvetiti posebno pozornost verskim, družbenim in moralnim dobrinam zvestobe, enakosti
in vzajemnega spoštovanja, ki morajo obstajati med možem in ženo. Cerkev neutrudno
izpostavlja, da družina temelji na naravni ureditvi zakona med moškim in žensko, v
primeru krščenih kristjanov pa je to zveza, ki jo je Kristus povzdignil na nadnaravno
raven zakramenta, preko katerega mož in žena sodelujeta v ljubezni Boga, ko postaneta
eno meso, si izkazujeta ljubezen in spoštovanje ter ostajata odprta za Božji
dar otrok.« Te besede je Benedikt XVI. izrekel škofom iz Papue Nove Gvineje in
Salomonskih otokov, ki so prišli na obisk ad limina apostolorum. Poudaril je tudi
pomembno vlogo dialoga in sodelovanja s civilnimi oblastmi, da bo Cerkev lahko svobodno
govorila in prispevala k skupnemu dobremu, in sicer na način, ki je skladen z evangeljskimi
vrednotami. Del škofovskega pastoralnega poslanstva je, da se škofi oglašajo v javnosti
kot objektiven glas morale v imenu ljudi v potrebah. »Ko Cerkev v javnem prostoru
izreče svojo zaskrbljenost, to stori legitimno in z namenom prispevati k skupnemu
dobremu; ne ponuja konkretne politične rešitve, ampak pomaga očistiti in spustiti
svetlobo na razum, da bi se tako odkrilo objektivna moralna načela,« je poudaril
papež.