Papež na praznik Svetega Rešnjega telesa in krvi: Jezus v evharistiji je konkretno
navzoč v našem vsakdanjem življenju
RIM (petek, 8. junij 2012, RV) – Včeraj zvečer, na praznik Svetega Rešnjega
telesa in krvi, je papež Benedikt XVI. daroval sveto mašo pred baziliko sv. Janeza
v Lateranu. Po maši je vodil slovesno procesijo z Najsvetejšim od lateranske bazilike
do bazilike Marije Velike, kjer je podelil tudi blagoslov. Med pridigo je spregovoril
o pomenu evharističnega čaščenja in svetosti evharistije. Po papeževih besedah je
pomembno upoštevati oba vidika evharistične skrivnosti.
Enostranska interpretacija
drugega vatikanskega koncila je evharistijo omejila samo na trenutek mašnega obhajanja.
Zelo pomembno je priznati središčno vlogo obhajanja, v katerem Gospod skliče svoje
ljudstvo, ga zbere okrog gostije besede in kruha življenja, ga hrani in združuje s
sabo v darovanju, je izpostavil papež in dodal, da pa mora to biti postavljeno v pravo
ravnotežje. Pravilni poudarek na obhajanju evharistije je bil storjen na škodo čaščenja
kot izraza vere in molitve, namenjenega Jezusu, ki je resnično navzoč v oltarnem zakramentu.
Ta neuravnoteženost je pustila posledice tudi v duhovnem življenju vernikov. S tem,
da se osredotoči le na odnos z Jezusom Evharistijo samo v trenutku svete maše, se
tvega, da se njegova navzočnost odstrani iz preostalega bivanjskega časa in prostora.
Tako se manj zaznava občutek stalne in konkretne Jezusove navzočnosti med nami in
z nami. »Zakrament Kristusove ljubezni mora prepojiti vse naše vsakodnevno življenje,«
je poudaril papež. Napačno je namreč postavljati v nasprotje evharistično obhajanje
in evharistično čaščenje; čaščenje Najsvetejšega je namreč duhovno 'okolje', v katerem
skupnost lahko dobro in v resnici obhaja evharistijo. Srečanje z Jezusom pri sveti
maši se zares in v polnosti uresničuje takrat, ko skupnost spozna, da Jezus biva v
Najsvetejšem zakramentu, nas pričakuje in vabi na svojo gostijo, in po maši ostane
z nami s svojo zaupno in tiho navzočnostjo, nas spremlja s svojim posredovanjem, sprejema
naše duhovne žrtve in jih daruje Očetu.
Benedikt XVI. je spomnil na čaščenje
Najsvetejšega, ko se verniki pripravljajo na obhajanje svete maše in srečanje z Gospodom.
Uživanje obhajila in čaščenje gresta skupaj, je dejal papež in naredil primerjavo
z medosebnimi odnosi: »Da bi se zares pogovarjali z drugo osebo, jo moramo poznati,
znati ji biti blizu v tišini, jo poslušati in gledati z ljubeznijo. Resnična
ljubezen in resnično prijateljstvo živita vedno v tej vzajemnosti pogledov, trenutkov
tišine, zgovornih in polnih spoštovanja, da je srečanje tako globoko doživeto, na
oseben način in ne površinsko.«
Papež je nato spregovoril še o svetosti
evharistije, rekoč da je določena sekularizirana miselnost v šestdesetih in sedemdesetih
letih prejšnjega stoletja vplivala tudi na krščansko novost glede bogočastja. Res
je sicer, da v središču bogočastja niso več starodavni rituali in žrtvovanja, ampak
je Kristus sam kot oseba v svoji velikonočni skrivnosti. Vendar pa se iz tega ne sme
sklepati, da sveto ne obstaja več, ampak da je to našlo svojo izpolnitev v Jezusu
Kristusu: »On ni odpravil svetega, ampak ga je privedel do izpolnitve, s
tem, da je začel novo bogočastje, ki je v polnosti duhovno in ki še vedno uporablja
znamenja in obrede, ki ne bodo potrebni samo v nebeškem Jeruzalemu, kjer ne bo nobenega
svetišča.« Zahvaljujoč Kristusu je sakralnost še bolj resnična in še bolj močna.
Ni dovolj le opravljati obrede, ampak se zahteva očiščenje srca in vključenost življenja.
Sveto ima po papeževih besedah vzgojno vlogo in njegovo izginotje neobhodno osiromaši
kulturo, predvsem formacijo novih generacij. Benedikt XVI. je navedel primer, da če
bi oče in mama v imenu desakralizirane vere svoje otroke prikrajšala za vsako versko
obrednost, bi s tem pustila prostor za nadomestke, ki so prisotni v potrošniški družbi,
torej drugim obredom in drugim znamenjem, ki bi z lahkoto postali idoli.