Duhovne misli papeža Benedikta XVI za praznik Svetega Rešnjega telesa in krvi
Med pashalno večerjo na večer pred svojim trpljenjem je Gospod vzel kruh v svoje roke,
kot je zapisano v Markovem evangeliju, in potem, ko ga je blagoslovil, je kruh razlomil,
jim ga dal in rekel: 'Vzemite, to je moje telo' (Mr 14,22). Nato je vzel kelih,
se zahvalil, ga podal učencem in vsi so pili iz njega. In rekel jim je: 'To je
moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge' (Mr 14,24). V teh besedah je povzeta
vsa zgodovina Boga z ljudmi. V tem ni vključena in razložena le preteklost, ampak
tudi prihodnost, to je prihod Božjega kraljestva na svet. Kar Jezus govori, niso zgolj
besede. Kar govori, je dogodek, osrednji dogodek zgodovine sveta in našega osebnega
življenja.
Te besede so neizčrpne. V tej uri bi rad z vami razmislil le o enem
samem vidiku. Jezus je kot znamenje svoje navzočnosti izbral kruh in vino. Z vsakim
teh dveh znamenj se podarja ves, ne le del sebe. Vstali ni razdeljen. Je ena oseba,
ki se nam po znamenjih približa in se združi z nami. Vsako od teh znamenj pa na svoj
način predstavlja poseben vidik njegove skrivnosti in nam spregovorita z njima značilno
pojavnostjo, da se naučimo nekoliko bolje razumeti skrivnost Jezusa Kristusa. Med
procesijo in češčenjem gledamo na posvečeno hostijo, najpreprostejšo vrsto kruha in
hrano, ki sestoji le iz nekaj moke in vode. Kot takšen je namreč hrana ubogih, katerim
je Gospod najprej namenil svojo bližino. Molitev, s katero Cerkev ta kruh med mašnim
bogoslužjem izroča Gospodu, ga označi kot sad zemlje in človeškega dela. V njem je
človeški trud, vsakdanje delo tistega, ki obdeluje zemljo, ki seje in žanje in končno
pripravi kruh. Vendar pa kruh ni edino in zgolj naš proizvod, nekaj, kar smo naredili
mi; je sad zemlje in zato tudi dar. Kajti dejstvo, da zemlja rodi sad, ni naša zasluga;
edino Stvarnik ji je lahko dal rodovitnost. In zdaj lahko to molitev Cerkve še nekoliko
razširimo in rečemo: Kruh je sad zemlje in obenem dar neba.
Vendar še nismo
do konca razložili sporočila tega znamenja kruha. Njegovo najglobjo skrivnost je Gospod
nakazal na cvetno nedeljo, ko so mu naznanili željo nekaterih Grkov, da bi ga srečali.
V njegovem odgovoru na to prošnjo najdemo stavek: 'Resnično, resnično, povem vam:
Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo, če pa umre, obrodi
obilo sadu' (Jn 12,24). V kruhu, ki je pripravljen iz zmletih zrn, se skriva skrivnost
pasijona. Moka, zmleta pšenica, predpostavlja smrt in vstajenje pšeničnega zrna. S
tem, da ga zmeljejo in spečejo, v sebi še enkrat nosi skrivnost pasijona. Le po umiranju
pride vstajenje, pride sad in novo življenje.
Ko v molitvi gledamo posvečeno
hostijo, nam govori znamenje stvarstva. Tedaj se srečamo z veličino njegovega daru;
srečamo pa se tudi z Jezusovim trpljenjem, križem in njegovim vstajenjem. Po tem molitevem
gledanju nas pritegne k sebi, v svojo skrivnost, po kateri nas hoče spremeniti, kot
je spremenil hostijo.
Prva Cerkev je v kruhu odkrila še drug simbol. Okrog
leta 100 napisana molitev pravi: 'Kakor je bil ta kruh, ki ga lomimo, raztresen po
gorah in je zgneten postal eden, tako naj se zbere tvoja Cerkev od koncev zemlje v
tvoje kraljestvo'. Iz mnogih zrn pripravljen kruh vključuje tudi združitev; nastanek
kruha iz zmletih pšeničnih zrn je tudi proces združevanja. Mi sami moramo iz mnogih,
kar nas je, postati en sam kruh, eno samo telo, nam govori sv. Pavel (prim. 1Kor 10,17).
Tako znamenje kruha postane obenem upanje in naloga.
Na povsem podoben način
nam govori tudi znamenje vina. Medtem ko kruh opozarja na vsakdanjost, na preprostost
in na dejstvo, da smo romarji, pa vino izraža žlahtnost stvarstva: praznik veselja,
ki nam ga bo Bog pripravil ob koncu časov in ki ga po tem znamenju že zdaj vedno znova
anticipira. Toda tudi vino govori o pasijonu: vinsko trto je treba vedno znova obrezovati
in jo s tem očistiti; grozd mora zoreti na soncu in v dežju ter mora biti končno stisnjen:
samo po tem pasijonu zori dragoceno vino. Na slovesni praznik sv. Rešnjega Telesa
gledamo predvsem znamenje kruha. V procesiji hodimo za tem znamenjem in tako hodimo
za Gospodom samim. In prosimo ga: Vodi nas po cestah naše zgodovine! Pokaži Cerkvi
in njenim pastirjem vedno znova pravo pot! Zberi nas od vseh koncev zemlje. Zedini
svojo Cerkev, zedini razdvojeno človeštvo! Podari nam svoje zveličanje. Amen!