Sveti oče družinam v Milanu: Ljubezen je edina moč, ki lahko resnično preobrazi svet

MILANO (nedelja, 3. junij 2012, RV) – Tudi družina je poklicana, da postane podoba edinega Boga v treh osebah. To je poudarek iz homilije svetega očeta med današnjo sveto mašo, ki je bila vrhunec in hkrati sklep 7. svetovnega srečanja družin. Svete maše v parku Bresso v Milanu se je udeležilo več kot milijon vernikov. Papež Benedikt XVI. jim je med svojo pridigo spregovoril o Sveti Trojici ter družini, in sicer v povezavi s tremi elementi, ki jih izpostavlja geslo tokratnega srečanja Družina: delo in praznovanje.

»Bogoslužni praznik Svete Trojice, ki ga danes obhajamo, nas vabi, da se zazremo v to skrivnost, obenem pa nas tudi žene, da zavzeto živimo občestvo z Bogom in med seboj po vzoru občestva Trojice.« Poklicani smo, da sprejemamo in predajamo resnico vere; da živimo medsebojno ljubezen z vsemi, tako da si delimo veselje in trpljenje, tako da se učimo prositi za odpuščanje in ga tudi dajati. »Z eno besedo, zaupana nam je naloga, da gradimo cerkvene skupnosti, ki bodo vedno bolj družinske, sposobne razmisliti o lepoti Trojice in oznanjevati ne le z besedo, ampak tudi s t. i. 'izžarevanjem', z močjo živete ljubezni.«

Družina je utemeljena na zakonski zvezi med moškim in žensko. »Bog je ustvaril človeško bitje kot moškega in žensko, z enakim dostojanstvom, a tudi z lastnimi in dopolnjujočimi značilnostmi, da bi oba bila dar drug za drugega, da bi se vzajemno ovrednotila in udejanjila občestvo ljubezni in življenja.« Ljubezen iz človeške osebe naredi pristno božjo podobo. Z zakonsko zvezo si par ne podari »le neke stvari ali dejavnosti, ampak vse življenje«. Njuna ljubezen postane rodovitna najprej zanju, ko izkušata veselje v sprejemanju in dajanju. Zatem postane rodovitna tudi »v velikodušnem in odgovornem porajanju otrok« ter njihovi vzgoji. Slednjič pa je ta ljubezen rodovitna za družbo, ker je »družinsko življenje prva in nenadomestljiva šola družbenih vrlin, kot so spoštovanje do sočloveka, zastonjskost, zaupanje, odgovornost, solidarnost, sodelovanje«.

»Božji načrt s človeškim parom najde polnost v Jezusu Kristusu, ki je zakonsko zvezo povzdignil v zakrament.« Zakonci so zato znamenje njegove ljubezni do Cerkve, zveste in celovite ljubezni. Družine naj bi živele po vzoru svete družine iz Nazareta. V molitvi se lahko vedno obrnejo na pomoč k Devici Mariji in sv. Jožefu. »Vaša poklicanost ni lahka, zlasti ne danes, vendar pa je poklicanost ljubezni čudovita resničnost, je edina moč, ki lahko resnično preobrazi svet.« V ljubezni je mogoče rasti z nenehnim ohranjanjem odnosa z Bogom in sodelovanjem v cerkvenem življenju, gojenjem dialoga, spoštovanjem stališča drugega, pripravljenostjo služiti, s potrpežljivostjo z napakami drugega, z odpuščanjem in s prošnjo za odpuščanje, z modrim in ponižnim premagovanjem morebitnih sporov, z usklajevanjem glede vzgojnih usmeritev, z odprtostjo za druge družine, pozornostjo do ubogih in odgovornostjo v civilni družbi. Vse to so prvine, ki gradijo družino. »Živite jih pogumno in v prepričanju, da boste v tolikšni meri, v kolikršni boste ob pomoči božje milosti živeli vzajemno ljubezen do vseh, postajali živi evangelij, prava domača Cerkev.«

Sveti oče je nato nekaj besed namenil tudi vernim, ki so zaznamovani z bolečim izkustvom poraza in ločitve. Izrazil jim je podporo v njihovi bolečini in jih spodbudil, da ostanejo povezani s svojimi občestvi. Izpostavil pa je tudi odgovornost škofij, da uresničijo ustrezne pobude za sprejemanje in bližino do teh ranjenih oseb.

Bog je v Prvi Mojzesovi knjigi človeškemu paru v varstvo zaupal svoje stvarstvo. Naloga človeka je torej sodelovati z Bogom pri preobrazbi sveta z delom, znanostjo in tehniko. V sodobnih ekonomskih teorijah pogosto prevladuje utilitaristično pojmovanje dela. A enostranska logika lastne koristi in dobička ne more pripeljati do skladnega razvoja in izgradnje pravičnejše družbe. Hkrati pa vpliva tudi na družinske odnose, saj jih lahko omeji na bežne stike posameznikovih interesov in tako spodkopava trdnost družbenega tkiva.

»Človek kot božja podoba je poklican tudi k počitku in praznovanju.« Za kristjane je dan praznovanja nedelja. To je dan Cerkve, ko nas Gospod skliče okrog mize Besede in evharistične daritve, »da bi se nahranili z Njim, vstopili v njegovo ljubezen in živeli od njegove ljubezni. To je dan za človeka in njegove vrednote: sožitje, prijateljstvo, solidarnost, kultura, stik z naravo, igra, šport. To je dan za družino, v katerem je mogoče skupaj doživeti čut za praznovanje, srečevanje, podelitev, tudi z udeležbo pri sveti maši.« Gospodov dan je kot oaza, kjer se družina lahko ustavi, da bi okusila veselje ob srečanju. Papež Benedikt XVI. je homilijo v Milanu sklenil z besedami: »Družina, delo, praznovanje: trije božji darovi, tri razsežnosti našega bivanja, ki morajo najti skladno ravnovesje. Uskladiti čas za delo in zahteve družine, poklic in materinstvo, delo in praznovanje, je pomembno pri gradnji družbe s človeškim obrazom. V tem dajte vedno prvo mesto logiki biti pred logiko imeti. Prva gradi, druga ruši.«

Audio: