Praznik obiskanja Device Marije: Marijin obisk Elizabete je pravo misijonarsko potovanje

VATIKAN (četrtek, 31. maj 2012, RV) – Cerkev danes obhaja praznik obiskanja Device Marije. »V Devici Mariji, ki obišče sorodnico Elizabeto, prepoznavamo najčistejši zgled in najresničnejši pomen naše poti kot poti vernikov in poti Cerkve same. Cerkev je po svoji naravi misijonarska, poklicana je povsod in vedno oznanjati evangelij, prenašati vero vsakemu človeku in vsaki kulturi.« To so besede papeža Benedikta XVI., ki jih je izgovoril na današnji dan pred dvema letoma. Vsako leto 31. maja zvečer v vatikanskih vrtovih poteka molitev rožnega venca, s katero se sklene Marijin mesec. Procesija vernikov se običajno na koncu zbere pri votlini Lurške Matere Božje, kjer se jim pridruži tudi sveti oče.

31. maja 2010 je papež ob tej priložnosti dejal, da je bil Marijin obisk Elizabete »pravo misijonarsko potovanje«. Pot jo je namreč vodila daleč od doma, v svet, v tuje kraje z drugačnimi vsakdanjimi navadami. Prav v tem pa je »skrivnost našega človeškega in krščanskega življenja«. Tako kot je to storil že Abraham, moramo iti ven iz samih sebe, ven iz krajev naše gotovosti, iti moramo proti drugim, proti drugačnim okoljem. Le-to od nas zahteva Gospod. On je tudi tisti, ki nam za družbo na poti dodeli Marijo, skrbno mater. Ona nas lahko vedno pomiri, saj nas spominja, da je z nami na poti tudi njen Sin.

Marija je pri Elizabeti ostala približno tri mesece. V podporo ji je bila s svojo ljubečo bližino in konkretno pomočjo pri vsakdanjih opravilih. Po papeževih besedah Elizabeta tako postane »simbol vseh ostarelih ali bolnih oseb«, oz. vseh tistih, ki potrebujejo pomoč in ljubezen. Le-teh je mnogo tudi v naših družinah, skupnostih in mestih. Marija, ki se je imenovala »Gospodova služabnica«, je tako služabnica vseh ljudi ali natančneje, služabnica Gospoda, ki ga srečuje v vseh bratih. A njena ljubezen se ne ustavi pri konkretni pomoči. Svoj vrhunec doseže v podaritvi Jezusa, ko omogoči srečanje z njim. Evangelist Luka zapiše, da se je »dete v Elizabetinem telesu veselo zganilo, ko je zaslišala Marijin pozdrav« (Lk 1,41).

V tem lahko prepoznamo »srce in vrhunec« poslanstva oznanjevanja, »najresničnejši pomen in najčistejši smoter vsake misijonarske poti«: ljudem podarjati »živi in osebni evangelij, ki je sam Gospod Jezus«. Njegova podaritev srce napolnjuje z veseljem, tako kot se je to zgodilo Elizabeti. »Jezus je resnični in edini zaklad, ki ga lahko podarimo človeštvu,« je prepričan papež Benedikt XVI. Ljudje današnjega časa globoko hrepenijo po njem, tudi kadar se zdi, da se ne menijo zanj ali ga zavračajo. Družba, v kateri živimo, Evropa in cel svet potrebujejo Jezusa. Nam pa je zaupana ta »posebna odgovornost«, da ustvarjamo civilizacijo, v kateri vladajo »resnica, pravičnost, svoboda in ljubezen, temeljni in nenadomestljivi stebri resnično urejenega in miroljubnega skupnega življenja«.

Audio: