Duhovne misli papeža Benedikta XVI. za praznik Marije, Matere Cerkve

Jezus svojim učencem izroča program njihovega življenja, ki bo posvečeno evangelizaciji, in jim reče: 'Toda prejeli boste moč Svetega Duha, ki bo prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta' (Apd 1,8). V Jeruzalemu je enajst apostolov, kolikor jih je ostalo po Judovem izdajstvu, zbranih v hiši za molitev. Prav v molitvi so pričakovali Svetega Duha, obljubljeni dar Vstalega Kristusa.

V tem ozračju pričakovanja med vnebohodom in binkoštmi, sv. Luka še zadnjič omeni Marijo, Jezusovo Mater, in njegove sorodnike (prim. Apd 1,14). Mariji je posvetil začetek svojega evangelija, od angelovega oznanjenja do rojstva in otroštva Božjega Sina, ki je postal človek. Z Marijo se je začelo Jezusovo zemeljsko življenje in z Marijo se začnejo tudi prvi koraki Cerkve; v obeh trenutkih je ozračje zaznamovano z zbranim poslušanjem Boga. Marija je neopazno sledila svojemu Sinu vso pot njegovega javnega delovanja, vse do podnožja križa. Sedaj pa s tiho molitvijo še naprej spremlja pot Cerkve.

Med vnebohodom Vstalega in prvimi krščanskimi binkoštmi so se apostoli in Cerkev zbrali z Marijo, da bi skupaj z njo pričakali dar Svetega Duha, brez katerega ne morejo postati pričevalci. Marija, ki ga je že prejela z namenom, da bo rodila učlovečeno Besedo, skupaj z vso Cerkvijo pričakuje isti dar, da bi se v srcu vsakega vernika 'izoblikoval Kristus' (Gal 4,19). Kakor ni Cerkve brez binkošti, tako tudi ni binkošti brez Jezusove Matere, kajti ona je na edinstven način živela to, kar Cerkev doživlja vsak dan pod delovanjem Svetega Duha.

Dogmatična konstitucija Lumen gentium pravi: 'Bog je hotel, da se skrivnost zveličanja ni jasno razodela pred prihodom Svetega Duha, ki ga je obljubil Kristus, zato pred binkoštmi vidimo apostole, kako so enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati' (Apd 1,14). Vidimo, da tudi Marija prosi za dar Svetega Duha, ki jo je ob oznanjenju obsenčil' (št. 59). Marija ima v Cerkvi priviligirano mesto, saj je 'priznana kot najodličnejši in povsem edinstven član … je podoba Cerkve in njen najodličnejši vzor v veri in ljubezni' (prav tam, št. 53).

V Cerkvi častiti Jezusovo Mater pomeni, učiti se od nje biti skupnost, ki moli: ravno to je ena izmed temeljnih značilnosti krščanske skupnosti, kot jo opisujejo Apostolska dela (prim. 2,42). V svoje molitve pogosto vpletamo težke situacije in osebne težave, ki nas spodbudijo, naj se obrnemo k Bogu, da bi prejeli luč, tolažbo in pomoč. Marija nas vabi, naj razširimo obzorje svoje molitve in se k Bogu obračamo ne samo v potrebi in ne samo za sebe, temveč skupaj, enodušno, vztrajno, zvesto, kot 'eno srce in ena duša' (prim. Apd 4,32).

Marija, Božja Mati in Mati Cerkve, uresničuje to svoje materinstvo vse do konca zgodovine. Zaupajmo ji prav vsako obdobje svojega osebnega in cerkvenega bivanja, ne nazadnje tudi naš končni prehod v večno življenje.

Audio: