Papež sprejel okoli 8000 članov treh katoliških gibanj: Kultura, prostovoljstvo in delo – tri področja s skupnim imenovalcem

VATIKAN (sobota, 19. maj 2012, RV) – »Obletnice so primerne priložnosti, da se s hvaležnostjo in tudi kritičnim pogledom premisli o lastni karizmi.« Papež Benedikt XVI. je danes v avdienco sprejel okoli 8000 članov treh italijanskih gibanj: Cerkvenega gibanja za zavzetost v kulturi (MEIC), Federacije krščanskih organizacij za mednarodno prostovoljno službo (FOCSIV) in Gibanja krščanskih delavcev (MCL). Prvo letos praznuje 80 let, drugi dve pa 40 let od svoje ustanovitve.

Premislek o lastni karizmi mora temeljiti tako na pozornosti do zgodovinskih izvorov kot do novih znamenj časa, je zbranim članom gibanj poudaril papež. »Kultura, prostovoljstvo in delo predstavljajo neločljiv trinom vsakdanjega prizadevanja katoliškega laikata, ki zahteva jasno pripadnost Kristusu in Cerkvi, tako v zasebnem življenju kot v javnem družbenem okolju.« Ta tri področja so povezana s skupnim imenovalcem, ki je »podaritev samega sebe«. Zavzetost v kulturi, ki teži k oblikovanju prihodnjih generacij, se ne omejuje na prenašanje tehničnih in teoretičnih osnov. Nasprotno, pomeni »podaritev samega sebe z besedo in zgledom«. Podobno prostovoljstvo, ki je nenadomestljivi družbeni vir, ni le dajanje stvari, ampak dajanje sebe v konkretno pomoč najbolj ubogim. Pa tudi delo navsezadnje ne predstavlja samo orodja osebnega dobička, temveč priložnost, v kateri se lastne sposobnosti lahko uporabijo v duhu služenja.

»Vse to ima za vas posebno krščansko konotacijo: vaše delovanje mora navdihovati ljubezen. To pa pomeni naučiti se gledati s Kristusovimi očmi in drugemu dati več kot le nujne zunanje stvari. To pomeni drugemu podariti pogled, dejanje ljubezni, ki ga potrebuje.« Benedikt XVI. je nadaljeval, da se vse to lahko rodi le iz ljubezni, ki izvira iz Boga, iz intimnega srečanja z Njim. Sveti Pavel v Apostolskih delih pravi: »Večja sreča je dajati kakor prejemati.« (Apd 20,35) In člani treh gibanj, ki jih je danes sprejel papež, živijo ter pričujejo prav za to »logiko dajanja«. Podarjajo svoj čas, svoje sposobnosti, znanje, strokovnost. Pri tem pa ne pričakujejo povračila na tem svetu. Tako lahko odkrivajo globoko srečo.

Prvi kraj izkušanja zastonjske ljubezni je družina. Če se v le-tej brez pridržkov živi podarjanje za dobro drugega, postane temeljna vzgojna priložnost za učenje, kako kot kristjani živeti tudi odnos s kulturo, prostovoljstvom in delom. Zastonjskost je namreč vidik, brez katerega se ne more uresničevati niti pravičnost.

»Današnje srečanje opozarja na dva elementa: vašo potrditev, da je nujno še naprej hoditi po poti evangelija, v zvestobi družbenemu nauku Cerkve in poslušnosti vašim pastirjem; drugi element pa je moja spodbuda, spodbuda papeža, ki vas vabi, da še naprej vztrajno delujete za dobro svojih bratov.« Del tega prizadevanja je opozarjati na krivice, pričevati za vrednote, na katerih je utemeljeno človekovo dostojanstvo, spodbujati tiste oblike solidarnosti, ki so naklonjene skupnemu dobremu.

Svoj nagovor je sveti oče sklenil s povabili posameznim gibanjem. Cerkveno gibanje za zavzetost v kulturi je poklicano, da širi krščanski humanizem: razum in vera sta namreč zaveznika na poti k Resnici. Federacija krščanskih organizacij za mednarodno prostovoljno službo mora še naprej zaupati predvsem v moč dejavne ljubezni, si prizadevati za dobro najbolj prikrajšanega prebivalstva in delovati proti vsaki obliki revščine in izključevanja. Gibanje krščanskih delavcev pa mora znati prinašati luč in krščansko upanje v svet dela ter tako slediti cilju vse večje družbene pravičnosti.

Audio: