Duhovne misli papeža Benedikta XVI. za 7. velikonočno nedeljo
Sveti oče v svoji knjigi Jezus iz Nazareta razložiti štiri teme, ki so v Jezusovi
velikoduhoniški molitvi. V evangeljskem odlomku 7. velikonočne nedelje je osrednji
stavek: »Posveti jih v resnici...« (Jn 17,17).
»Nadalje bi rad izluščil
temo svetosti in posvečenja, ki najmočneje kaže na povezavo z dogajanjem sprave in
z velikim duhovništvom. V molitvi za učence Jezus pravi: 'Posveti jih v resnici:
tvoja beseda je resnica... Zanje se jaz posvečujem, da bi bili tudi oni posvečeni
v resnici' (Jn 17,17.19). Vzemimo še eno mesto iz Jezusovih razpravljanj, ki spada
v to zvezo: Jezus označuje sebe kot tistega, katerega je Oče posvetil in poslal v
svet (prim. Jn 10,36). Govor je torej o trojnem 'posvečenju': Oče je
Sina posvetil in poslal v svet; Sin posvečuje sam sebe in prosi, da bi bili z njegovim
posvečenjem učenci posvečeni v resnici.
Kaj pomeni 'posvetiti'? 'Svet'
(qadoš) je v polnem pomenu po svetopisemskem razumevanju samo Bog. Svetost je izraz
za poseben način njegovega bivanja, za Božje bivanje kot takšno. Beseda 'posvetiti'
torej pomeni izročitev neke stvarnosti, osebe ali stvari, Bogu, pomeni zlasti določitev
za bogočastje. To je lahko posvetitev za daritev; lahko pomeni tudi duhovniško posvečenje,
določitev človeka za Boga in za bogočastje.
Postopek posvetitve, 'posvečenje',
vključuje dva nasprotujoča si, a v resnici od znotraj skupaj spadajoča vidika. Po
eni strani je 'posvečenje' kot 'posvetitev' izločitev iz preostalega
območja, ki spada k človekovemu življenju. Kar je posvečeno, je povzdignjeno v novo
območje, s katerim človek ne razpolaga več, a ta izločitev čisto bistveno vključuje
hkrati vidik namembnosti 'za'. Prav zato, ker je ta stvarnost povsem izročena
Bogu, je tu za svet, za ljudi, jih zastopa in naj jih posvečuje. Lahko tudi rečemo:
izločitev in poslanstvo sestavljata eno samo celoto.
Posvečenje in poslanstvo
sta tudi v Jezusovi besedi neposredno povezani med seboj. Zato lahko rečemo, da je
Očetova posvetitev Jezusa istovetna z učlovečenjem. Izraža hkrati popolno edinost
z Očetom in popolno bivanje za svet. Jezus popolnoma pripada Bogu in prav zato biva
čisto 'za vse'. 'Ti si Sveti od Boga', mu je Peter rekel v shodnici
v Kafarnaumu in s tem izrekel obsežno kristološko veroizpoved (Jn 6,69). Če pa ga
je Oče 'posvetil', kaj potem pomeni 'jaz se posvečujem (hagiázō)'
(17,19)? Janez Zlatousti je za pomen te besede v Jezusovi poslovilni molitvi na začetku
trpljenja dejal: 'Posvečujem se – darujem se kot žrtev'. Če se prva
'posvetitev' nanaša na učlovečenje, pa gre v drugi za trpljenje kot darovanje.
Pojdimo
k tretjemu posvečenju, o katerem je govor v Jezusovi molitvi: 'Posveti jih v resnici'
(Jn 17,17). 'Zanje se jaz posvečujem, da bi bili tudi oni posvečeni v resnici?'
(Jn 17,19). Učenci naj bodo pritegnjeni v Jezusovo posvetitev; tudi na njih naj se
izvrši ta izročitev v Božje območje in s tem poslanost za svet. Njihova izročitev
Bogu, njihovo 'posvečenje', je vezano na posvčenje Jezusa Kristusa, je deležnost
pri njegovi posvečenosti. Ta očiščujoča in posvečujoča 'resnica' je konec koncev
Jezus sam. Učenci morajo biti potopljeni vanj, z njim tako rekoč 'preoblečeni'.
Tako so udeleženi pri njegovi posvetitvi, pri njegovem duhovnišekm pooblastilu, pri
njegovi daritvi.«