Duhovne misli papeža Benedikta XVI. za šesto velikonočno nedeljo
Iz okrožnice papeža Benedikta XVI. Bog je ljubezen »Spomnimo se najprej
na mnogovrstni pomen besede »ljubezen«. Govorimo o ljubezni do domovine, o ljubezni
do poklica, o ljubezni med prijatelji, o ljubezni do dela, o ljubezni med starši in
njihovimi otroki, med brati in sestrami ter sorodniki, o ljubezni do bližnjega in
o ljubezni do Boga.
Ljubezen med možem in ženo, ki ne izhaja iz mišljenja in
hotenja, ampak človeka tako rekoč presega, so stari Grki imenovali eros. Omenimo,
da Stara zaveza besedo eros uporablja le dvakrat, medtem ko je Nova zaveza
sploh ne uporablja. Od treh grških besed za ljubezen – eros, philia (prijateljska
ljubezen) in agape – so novozavezni spisi dajali prednost zadnji, medtem ko
je bila v grški jezikovni rabi ta potisnjena čisto ob stran. Pojem prijateljske ljubezni
(philia) se v Janezovem evangeliju uveljavi in v svojem pomenu poglobi,
da izrazi odnos med Jezusom in njegovimi apostoli. To jezikovno zapostavljanje erosa
in novo gledanje na ljubezen, ki se izraža v besedi agape, kaže v krščanstvu
nedvomno na nekaj bistveno novega glede razumevanja ljubezni.
Tako postane
ljubezen do bližnjega mogoča v smislu, kot to učita Sveto pismo in Jezus. Ta obstaja
ravno v tem, da v Bogu in z Bogom ljubim tudi sočloveka, ki ga sicer ne maram ali
niti ne poznam. To pa je mogoče le iz notranjega srečanja z Bogom, srečanja, ki je
postalo skupnost volje in sega prav do čustev. Tedaj se učim, da na drugega človeka
ne gledam več s svojimi očmi in čustvi, ampak z vidika Jezusa Kristusa. Njegov prijatelj
je moj prijatelj. Gledam preko zunanjega videza na njegovo notranje pričakovanje znamenja
ljubezni, znamenja pozornosti, ki mu ga ne dajem samo po ustanovah, ki so za to pristojne,
in ga ne sprejemam morda kot politično nujnost. Gledam s Kristusovimi očmi in dam
lahko drugemu človeku več, kot so stvari, ki so mu na zunaj potrebne: lahko ga osrečim
s pogledom ljubezni, ki ga potrebuje.
Ljubezen do Boga in do bližnjega sta
neločljivi. Je samo ena zapoved. Obe pa živita iz božje ljubezni, ki nam jo podarja
Bog, saj nas je prvi vzljubil. To ni več od zunaj dana »zapoved«, ki nam predpisuje
nekaj nemogočega, ampak od znotraj podarjena izkušnja ljubezni, ki se po svojem bistvu
mora dalje razdajati drugim. Ljubezen je »božja«, ker prihaja od Boga in nas združuje
z Bogom. V tem združitvenem procesu nas preoblikuje v Mi, kar presega naše ločitve
in nam omogoča, da postanemo eno, tako da bo končno »Bog vse v vsem« (prim. 1 Kor
15,28).«