Papež med splošno avdienco o Petrovi rešitvi iz ječe: Vedno sem se čutil obdan z vašo molitvijo in molitvijo Cerkve

VATIKAN (sreda, 9. maj 2012, RV) – Papeževa kateheza med današnjo splošno avdienco je bila namenjena sv. Petru in njegovi rešitvi iz ječe, o čemer beremo v 12. poglavju Apostolskih del (Apd 12,1-17). Papež Benedikt XVI. je poudaril pomen stalne in enodušne molitve, ki nas podpira v najtežjih trenutkih. Zahvalil pa se je tudi za molitev vernikov zanj. »Od prvega trenutka moje izvolitve za Petrovega naslednika sem se čutil obdan z vašo molitvijo in molitvijo Cerkve, predvsem v najtežjih trenutkih. Iz srca se vam zahvaljujem,« se je glasila zahvala svetega očeta, ki so jo verniki na Trgu sv. Petra sprejeli z glasnim aplavzom.

V 12. poglavju Apostolskih del se ponovno srečamo z držo prve krščanske skupnosti pred nevarnostmi in preganjanji – to je molitev. Kot beremo, je Peter bil v ječi, »Cerkev pa je zanj vztrajno molila k Bogu«. Po čudežni rešitvi iz ječe, Peter pride v hišo Marije, matere Janeza Marka, »kjer je bilo veliko zbranih in so molili«. Moč nenehne molitve Cerke se je dvignila k Bogu in Gospod jo je uslišal ter poslal svojega angela, da reši Petra. Papež je dejal, da nam dogodek prikliče v spomin osvoboditev Izraela iz egiptovskega suženjstva in judovsko veliko noč. Tako kot Petru, ki mu angel pravi, naj hitro vstane, se opaše in priveže sandale, je tudi Izraelu v noči osvoboditve naročeno, naj jagnje jejo naglo, z opasanimi ledji in sandali na nogah (2 Mz 12). Angel pa spominja tudi na Kristusovo vstajenje. Svetloba, ki je oblila Petrovo celico, ko je vstopil vanjo angel in prebudil apostola, nas spomni na osvobajajočo svetlobo Gospodove velike noči, ki premaga temo noči in zla. Angelove besede Petru: »Ogrni si plašč in pojdi za menoj«, kažejo na Jezusov poziv Petru: »Hodi za menoj.« Papež je dodal, da gre za poziv k hoji za Kristusom: resnična svoboda se živi samo takrat, ko izstopimo iz sebe, se podamo na pot za Gospodom in uresničujemo njegovo voljo.

Benedikt XVI. je osvetlil še en vidik prizora v ječi. Medtem ko je krščanska skupnost molila za Petra, je on v ječi spal. Zaupal je namreč v Boga, zavedal se je, da ga obdajata solidarnost in molitev njegovih ter se popolnoma izročil v Gospodove roke. »Taka mora biti tudi naša molitev,« je pozval papež, »vztrajna, solidarna do drugih, v popolnem zaupanju v Boga, ki nas pozna do globin in skrbi za nas.« Peter živi noč v ječi in osvoboditev iz nje kot trenutek njegove hoje za Gospodom, ki premaga temo noči, osvobaja iz suženjstva verig in nevarnosti smrti. Njegova osvoboditev je čudežna, zaznamovana z vrsto trenutki: hodi za angelom, gresta mimo prve in druge straže, prispeta do železnih vrat, ki vodijo v mesto, in ta se jima sama od sebe odprejo. Peter in Gospodov angel skupaj prehodita del poti, dokler se apostol ne zave, da ga je zares rešil Gospod. Sveti oče je izpostavil, da ponovno vidimo, kako je bil odziv skupnosti na težave in nevarnost ta, da so zaupali v Boga ter okrepili odnos z njim.

O krščanski skupnosti, ki se znajde v težavah, piše tudi sv. Jakob v svojem pismu. Gre za skupnost, ki ni v težavah zaradi preganjanj, ampak zaradi notranih prepirov in nevoščljivosti (Jak 3, 14-16). Kot razlog za to apostol navaja prevlado naslad, volje in egoizma, kot drugo pa navaja pomanjkanje molitve ali slabo molitev: »Prósite, pa ne prejemate, ker slabo prósite – namreč zato, da bi to porabili za svoje naslade« (Jak 4,3). Stvari bi se spremenile, če bi skupnost skupaj, enodušno in vztrajno molila k Bogu. Tudi pogovor o Bogu je namreč v nevarnosti, da izgubi svojo notranjo moč in pričevanje usahne, če se notranje ne poživlja in spremlja z molitvijo, stalnim pogovorom z Gospodom, je zatrdil papež in dodal, da je to pomemben poziv tudi za nas in naše skupnosti, bodisi družine bodisi župnije, škofije in Cerkev kot celoto. Skupnost, ki spremlja zaprtega Petra, je skupnost, ki resnično moli, moli združena in vso noč. Zato je njihovo veselje, ko Peter potrka na vrata, neizmerno. Peter jim pripoveduje o svoji ''veliki noči'' osvoboditve: izkusil je namreč, da je resnična svoboda v hoji za Jezusom, obdal se je s svetlobo vstajenja in zato lahko vse do mučeništva pričuje o tem, da je Gospod vstal.

Ob koncu avdience je papež izpostavil, da nam prizor Petrove rešitve iz ječe pravi, da Cerkev, vsak med nami hodi skozi noč preizkušnje, a podpira nas neprestana čuječnost molitve. Pri tem se je Benedikt XVI. vernikom zahvalil za njihove molitve, ki jih čuti od vsega začetka svojega papeževanja, predvsem v najtežjih trenutkih. »S stalno in zaupno molitvijo nas Gospod rešuje verig, vodi nas skozi kakršno koli noč v zaporu, ki lahko vklene naše srce, poklanja nam vedrino srca, da se lahko spoprimemo z življenjskimi težavami, tudi z zavrnitvijo, nasprotovanjem in preganjanjem. To moč molitve nam kaže prizor s Petrom. Apostol, čeprav je v verigah, se čuti miren in gotov, da ni sam: skupnost moli zanj, Gospod mu je blizu. Vé namreč, da se Kristusova moč v polnosti izraža v slabostih. Stalna in enodušna molitev je dragoceno sredstvo tudi za preseganje preizkušenj, ki se lahko pojavijo na življenjski poti, kajti biti globoko povezan z Bogom je tisto, kar nam omogoča, da smo tudi globoko povezati z drugimi,« je sklenil papež.

Audio: