Duhovne misli papeža Benedikta XVI. in blaženega Janeza Pavla II. za praznik sv. Jožefa, delavca

Papež Benedikt XVI. je lani v homiliji med beatifikacijo papeža Janeza Pavla II. dejal: »Danes pa je vrhu vsega še prvi dan maja, Marijinega meseca; in je tudi spomin sv. Jožefa Delavca. Te prvine se stekajo, da obogatijo našo molitev in pomagajo nam, ki smo še romarji v času in prostoru; medtem pa je v nebesih med angeli in svetniki praznik povsem drugačen! In vendar je en sam Bog, en sam je Kristus Gospod, ki kot most povezuje zemljo in nebesa in mi se v tem trenutku čutimo še posebej blizu, skoraj soudeleženi pri nebeškem bogoslužju.«

V nagovoru pred molitvijo Raduj se Kraljica nebeška na 1. maja leta 2005 je papež Benedikt XVI. dejal: »Danes začenjamo mesec maj z bogoslužnim praznikom, tako priljubljenim krščanskemu ljudstvu, s svetim Jožefom delavcem. Praznik je uvedel papež častitljivega spomina Pij XII. leta 1955, da bi poudaril pomembnost dela ter Kristusovo kakor tudi navzočnost Cerkve na delavskem področju. V današnji družbi je potrebno pričevati za 'evangelij dela', o katerem je spregovoril papež Janez Pavel II. v Okrožnici o človeškem delu (Laborem exercens). Želim, da bi bilo dovolj dela za vse, še posebej za mlade ter da bodo pogoji za delo vedno bolj spoštovali dostojanstvo človeške osebe.«

Papež Janez Pavel II. pa je v Apostolski spodbudi o podobi in poslanstvu sv. Jožefa za naslovom Odrešenikov varuh spregovoril o delu kot izrazu ljubezni z besedami: »Delo je eden vsakdanjih izrazov te ljubezni v življenju nazareške družine. Evangeljsko besedilo natančno pove, s kakšnim delom je Jožef svoji družini zagotavljal življenska sredstva: bil je tesar. Ta preprosta beseda označuje vsa leta Jožefovega življenja. Za Jezusa so to leta njegovega skritega življenja, o katerem govori evangelist po dogodku v templju: 'In vrnil se je z njima ter prišel v Nazaret in jima je bil pokoren' (Lk 2,51). Ta podreditev, se pravi Jezusova pokorščina v nazareški hiši, se razume tudi kot udeležba pri Jožefovem delu. On, o katerem so rekli, da je 'tesarjev sin', se je tega izučil pri svojem 'domnevnem očetu'. Če je v redu zveličanja in svetosti nazareška družina zgled in vzor za vse človeške družine, lahko to rečemo tudi o Jezusovem delu ob tesarju Jožefu. Človeško delo, posebno ročno, ima v evangeliju izjemen poudarek. Vključeno je v skrivnost učlovečenja hkrati s človeško naravo Božjega Sina, prav tako pa je bilo tudi odrešeno na poseben način. Zaradi delavnice, kjer je izvrševal svoj poklic z Jezusom, je Jožef človeško delo približal skrivnosti odrešenja. V Jezusovem človeškem napredovanju v 'modrosti in starosti in priljubljenosti', je imela kreposti 'marljivosti' pomemben delež, saj je delo dobrina za človeka, ki spreminja naravo in dela človeka v določenem pomenu celo bolj človeka.

Pomembnost dela v človekovem življenju zahteva, da v njem spoznamo in sprejmemo prvine, da bi vsem ljudem pomagali, da se z delom bližajo Bogu, Stvarniku in Odrešeniku, da sodelujejo pri njegovem zveličavnem načrtu glede človeka in sveta in v svojem življenju poglabljajo prijateljstvo s Kristusom, ko po veri živo uveljavljajo svoj delež pri njegovem trojnem poslanstvu: duhovnika, preroka in kralja.

Končno gre za posvetitev vsakdanjega življenja, za katero si mora vsak prizadevati, ustrezno svojemu položaju, in po vzoru, ki bi ga lahko vsi dosegli. Sveti Jožef je vzor ponižnih, ki jim krščanstvo postavlja visoke cilje; on je dokaz, da niso potrebne 'velike reči', če hočemo postati dobri in pravi Kristusovi učenci: potrebne so samo navadne človeške, preproste, a resnične in prave kreposti.

Audio: