Rim: Simpozij o odnosu med katoliško Cerkvijo in komunizmom

RIM (četrtek, 26. april 2012, RV) – Analiza odnosa med katoliško Cerkvijo in mednarodnim komunističnim gibanjem redko najde prostor znotraj zgodovinsko-geografskih razprav. Še redkeje pa se v evropskem kolektivnem spominu najde prostor za tiste mučence vere, torej za na tisoče laikov in posvečenih oseb, ki so svojo pripadnost krščanstvu plačali z življenjem in ki so v različnih obdobjih in na različnih krajih bistveno zaznamovali 20. stoletje. Čeprav je pod komunizmom bilo več mučencev vere kot v kateri koli drugi zgodovinski dobi Cerkve, pa ni videti ne naglice ne zavzetosti, da bi se sestavil martirologij.

Pomemben dogodek v takih razmerah je bil mednarodni simpozij z naslovom Katoliška Cerkev v Srednji in Vzhodni Evropi pred komunizmom: drže, strategije, taktike, ki je potekal 24. aprila na Madžarski akademiji v Rimu. V središče pogovorov je postavil teme in področja, ki ostajajo slabo raziskana, ter ponovno osvetlil nekatere osebnosti kot sta kardinala Joszef Mindszenty na Madžarskem in Stefan Wyszynski na Poljskem ali škof Áron Márton v Romuniji; ter navsezadnje, simpozij je želel na podlagi novih dokumentov spregovoriti tudi o strategijah Svetega sedeža v teh diktatorskih režimih.

Ravno študij neobljavljenih arhivskih dokumentov je Antalu Molnáru iz Madžarske akademije omogočil, da je med simpozijem na svetlo postavil mandžarskega jezuita Bélo Bangho. P. Bangha je skorajda neznan v cerkveni zgodovini, a ravno njemu gre pripisati zasluge za sestavo dekreta proti komunistični propagandi, ki je izšel leta 1938 ob 28. generalni kongregaciji Družbe Jezusove, ter za začetek uvajanja sodobnega katoliškega novinarstva na Madžarskem, zahvaljujoč njegovemu trideset let trajajočemu delu.

O kardinalu Wyszynskem kot »nepremagljivem branilcu poljske Cerkve« je spregovoril Stanislaw Wilk s Katoliške univerze Janeza Pavla II. v Lublinu. Wyszynski si je neutrudno prizadeval za oživitev trdne poljske nacionalne identitete ter za dialog z komunističnim režimom, ki ga je znal razvijati kljub temu, da je bil zaprt. Gre za poskus, ki ga je Sveti sedež zelo cenil, saj si je v vseh komunističnih režimih Vzhodne Evrope prizadeval zgraditi mostove dialoga s tako imenovanimi ljudskimi demokracijami.

Analizi strategij Svetega sedeža glede imenovanj škofov na Madžarskem med leti 1945 in 1964 se je posvetil András Fejérdy z Madžarske akademije v Rimu. Kot je zatrdil, sta obstajali dve obdobji. V prvem, ki je trajalo do leta 1962, je Sveti sedež uveljavljal svojo pravico do svobodnega imenovanja ne da bi upošteval državne zahteve. V drugem obdobju, ko so se ti poskusi pokazali kot neuspešni, pa se je Sveti sedež pokazal kot vedno bolj odprt za pogajanja in sprejetje kompromisnega sporazuma (modus vivedni) o sobivanju dveh nasprotnih si stvarnosti.

Simpozij ja osvetlil nove vidike in predstavlja izhodišče za nenadomestljivo sistematično analizo odnosa med katoliško Cerkvijo in mednarodnim komunističnim gibanjem. Eden o temeljnih poudarkov tega obdobja se ne nahaja le na junaškem pričevanju mnogih oseb, ampak je povezan tudi z posebnim politično-kulturnim odnosom, ki obstaja med surovo stvarnostjo režimov na Vzhodu in simbolično predstavo o komunizmu, ki so jo izdelale države onkraj železne zavese. Ni obstranskega pomena obnoviti način, kako se je v zahodnem javnem mneju pripovedovalo, zamolčalo ali v celoti spregledalo življenjske dogodke teh mučencev vere, ki so bili zaprti, mučeni in ubiti s strani komunističnih režimov.

Audio: