Papež med splošno avdienco: Karitas in pravičnost nista le socialni dejavnosti, ampak tudi duhovni in se uresničujeta v luči Svetega Duha

VATIKAN (sreda, 25. april 2012, RV) – Praktično služenje ljubezni in duhovno služenje gresta skupaj. Tako bi lahko povzeli današnjo katehezo papeža Benedikta XVI., v kateri je nadaljeval razmišljanje o življenju in delovanju prve krščanske skupnosti v Jeruzalemu. Tokrat se je zaustavil ob dogodkih, ki jih opisuje sv. Luka v Apostolskih delih (Apd 6,1-6). Krščanska skupnost se je namreč znašla pred problemom, ki je znotraj Cerkve povzročal razdore – šlo je za vprašanje oskrbe šibkih, revnih, nezaščitenih oseb, ki so potrebovali pomoč. Število učencev je namreč naraščalo in Helenisti so začeli godrnjati čez Hebrejce, češ da so njihove vdove zapostavljene pri vsakodnevni oskrbi (Apd 6,1). Apostoli so se znašli pred dvema zahtevama: oznanjevati Božjo besedo, kot jim je naročil Gospod, in dolžnost dejavne ljubezni in pravičnosti, torej skrbeti za vdove in revne ter tako odgovoriti na Jezusovo zapoved: Ljubite drug drugega, kakor sem vas jaz ljubil. Apostoli so sklicali vse učence in njihova odločitev je bila zelo jasna: »Ni prav, da mi zanemarjamo Božjo besedo, ker strežemo pri mizi. Poiščite si, bratje, iz svojih vrst sedem mož, ki uživajo ugled in so polni Duha in modrosti, in določili jih bomo za to službo! Mi pa se bomo posvetili molitvi in oznanjevanju besede« (Apd 6,2-4). Papež je pri tem izpostavil, da od takrat naprej v Cerkvi obstaja služba ljubezni oziroma diakonija. Cerkev namreč ne more samo oznanjati Besedo, ampak jo tudi konkretno udejanjati. Možje, ki bodo izbrani za to službo ljubezni, morajo polega tega, da uživajo ugled, biti tudi polni Svetega Duha in modrosti. Ne morejo biti samo dobri organizatorji, ki znajo delati, ampak morajo delovati v Duhu vere, z lučjo Boga, v modrosti srca. Zato njihova vloga, čeprav je predvsem praktična, je obenem tudi duhovna. »Karitas in pravičnost nista le socialni dejavnosti, ampak sta duhovni dejavnosti, ki se uresničujeta v luči Svetega Duha,« je dejal papež vernikom, zbranim na Trgu sv. Petra.

V teh prvih korakih življenja Cerkve odseva dogodek na Martinem in Marijinem domu v Betaniji iz časa Jezusovega javnega delovanja, je nadaljeval Benedikt XVI. Marta je bila zaposlena s srežbo Jezusu in učencem, Marija pa je poslušala Gospodovo besedo. Sveti oče je izpostavil, da pri tem ne smemo obsoditi delo za bližnjega, poudariti pa je treba, da ta dejavnost mora biti prežeta z molitvijo. Ne smemo se namreč izgubiti v čistem aktivizmu, ampak vedno pustiti, da v našo dejavnost prodre luč Božje besede, in se tako naučiti resnične ljubezni, resničnega služenja drugemu. Papež je zatrdil, da so svetniki živeli globoko povezanost med molitvijo in delovanjem, med popolno ljubeznijo do Boga in ljubeznijo do bratov.

Vse to je tudi pomemben poziv za nas, ki smo danes navajeni vse vrednotiti glede na produktivnost in učinkovitost. Odlomek iz Apostolskih del izpostavlja pomembnost dela, vsakdanjih dejavnosti, ki jih je treba opravljati z odgovornostjo in predanostjo, kaže pa tudi na našo potrebo po Bogu, njegovem vodstvu in luči, ki nam dajeta moč in upanje. »Brez vsakodnevne molitve, živete z zvestobo, se naše delovanje izprazni, izgubi globino duše, zvede se na navaden aktivizem, ki nas na koncu pusti nezadovoljne,« je zatrdil papež. Izpostavil je tudi, da kadar se molitev hrani z Božjo besedo, lahko stvarnost vidimo z novimi očmi, z očmi vere. Gospod namreč v vsakem trenutku in v vsaki situaciji poklanja novo luč na naši poti. Mi verjamemo v moč Božje besede in molitve, je nadaljeval sveti oče. Tudi težava, ki jo je živela prva Cerkev zaradi problema služenja revnim in vprašanja dejavne ljubezni, je presežena v molitvi, v luči Boga in Svetega Duha.

Apostoli torej izberejo Štefana in ostale može in med molitvijo položijo nanje roke (Apd, 6,6). S polaganjem rok, apostoli dodelijo posebno službo sedmim možem, da bi jim bila podeljena potrebna milost. Ta poudarek na molitvi je po papeževih besedah pomemben, saj kaže na duhovno razsežnost: ne gre za preprosto dodelitev naloge kot v neki družbeni organizaciji, ampak gre za cerkveni dogodek, v katerem Sveti Duh posveti v resnici, ki je Jezusu Kristus, sedem izbranih mož. Kristus je tihi protagonist, ki je prisoten pri polaganju rok, da bi tako izbrani možje bili spremenjeni z njegovo močjo in posvečeni za spoprijemanje s praktičnimi in pastoralnimi izzivi. Samo iz tesnega odnosa z Bogom, ki se goji vsak dan, se rodi odgovor na Gospodovo izbiro in je podeljena vsaka služba v Cerkvi, je izpostavil papež.

Pastoralni problem, ki je apostole vodil v odločitev, da so izbrali sedem mož, zadolženih za službo ljubezni, da so se tako sami lahko posvetili molitvi in oznanjevanju Besede, tudi nam kaže na prednostno mesto molitve in Božje besede, ki nato proizvaja tudi pastoralno delovanje. Za pastirje je to prva in najdragocenejša oblika služenja čredi, ki jim je zaupana. Če pljuča molitve in Božje besede ne dobivajo dovolj zraka našega duhovnega življenja, smo v nevarnosti, da se bomo zadušili sredi tisočih vsakodnevnih stvari. »Molitev je dihanje duše in življenja,« je izpostavil papež in še dodal, da »v odnosu z Bogom, v poslušanju njegove Besede, v dialogu z Bogom, tudi kadar smo v tišini v cerkvi ali v svoji sobi, smo v Gospodu povezani z mnogimi brati in sestrami v veri; tako kot skupina glasbil, ki kljub svoji individualnosti k Bogu dvigajo eno samo veliko simfonijo posredovanja, zahvaljevanja in hvaljenja«.

Audio: