VATIKAN (nedelja, 22. april 2012, RV) – »Na dan mojega rojstnega dne in
dneva mojega krsta, mi je bogoslužje Cerkve dalo tri markacije, ki so mi pokazale,
kam vodi pot in mi jo pomagajajo najti. Najprej je to, liturgični spomin sv. Berdardke
Soubirou, vidkinje iz Lurda, nadalje enega od najbolj posebnih svetnikov v zgodovini
Cerkve, svetega Benedikta Jožefa Labreta. Tretje pa je dejstvo, da je bil rojstni
dan potopljen v velikonočno skrivnost, v skrivnost križa in vstajenja, še zlasti,
ker je bila velika sobota, dan Božje tišine, dan navidezne odsotnosti, smrti
Boga pa vendar tudi dan, na katerega je naznanjeno vstajenje.«
Papežev
85. rojstni dan To so bile papeževe besede med sveto mašo, ki jo je daroval
na svoj 85. rojstni dan, v ponedeljek, 16. aprila. »Nahajam se pred zadnjim delom
poti svojega življenja,« je še dejal papež, »in ne vem, kaj me še čaka. Vem
pa, da je Božja luč, da je On vstal, da je njegova luč močnejša od vsake teme, da
je Božja dobrota močnejša od vsakega zla tega sveta. To mi pomaga, da grem
z gotovostjo naprej. To pomaga nam, da gremo naprej in zato se sedaj iz srca zahvaljujem
vsem, v katerih po njihovi veri nenehno zaznavam Božji 'da'.«
Umetnost
je slavljenje Boga »Umetnost kot slavljenje Boga, najvišje Lepote,
je osnova Mendelssohnovega načina komponiranja in to ne le kar se tiče liturgične
ali sakralne glasbe, ampak njegovega celotnega dela,« je dejal papež po
petkovem koncertu, ki mu ga je za njegov rojstni dan poklonil orkester Gewandhaus
iz Leipziga. O skladatelju Mendelssohnu, simfoniji katerega je prisluhnil papež, je
dejal, da zanj sakralna glasba ni bila stopnica višje od druge, ampak je vsaka na
svoj način morala častiti Boga. Skladatelj sam je o simfoniji Lobgesang zapisal, da
želi videti vse umetnosti, še posebej pa glasbo, kako služijo Njemu, ki jih je ustvaril.
»Etično-verski svet našega avtorja,« je dejal papež, »ni bil ločen od njegovega
pojmovanja umetnosti, ampak je bil njen sestavni del.« Umetnost in življenje
nista dve ločeni stvari, ampak sta eno.
Molimo kot prva krščanska skupnost »Tudi
mi moramo znati svoje vsakodnevne dogodke vnašati v svojo molitev, da bi našli v njih
globlji smisel.Tako kot prva krščanska skupnost se tudi mi, s tem, da se preko
premišljevanja svetih spisov pustimo razsvetliti Božji besedi, lahko naučimo videti,
da je Bog prisoten v našem življenju in navzoč tudi v težkih trenutkih, ter da je
vse, tudi stvari, ki jih ne razumemo, del višjega načrta ljubezni, v katerem je končna
zmaga nad zlom, grehom in smrtjo zares zmaga dobrega, milosti, življenja in Boga.«
Te spodbudne besede je Benedikt XVI. izrekel med sredino splošno avdienco, ko je govoril
o molitvi prve krščanske skupnosti. Izpostavil je, da tako kot pri prvi krščanski
skupnosti tudi nam molitev pomaga, da osebno in kolektivno zgodovino beremo s pravilnejšega
in zvestejšega vidika, to je vidik Boga. »Tudi mi želimo obnoviti prošnjo
za dar Svetega Duha, ki ogreva srce in razsvetljuje misli, da bi spoznali, kako Gospod
uresničuje naše prošnje v skladu s svojo voljo ljubezni in ne v skladu z našimi predstavami,«
je dejal papež in dodal, da bomo vodeni z Duhom Jezusa Kristusa zmožni živeti z vedrino,
pogumom in veseljem v vsaki življenjski situaciji in se tako kot sv. Pavel ponašali
s »stiskami, saj vemo, da stiska rodi potrpljenje, potrpljenje preizkušenost, preizkušenost
upanje«, tisto upanje, ki »ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša
srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rm 53-5).