Simpozij ob 400-letnici Vatikanskih tajnih arhivov

VATIKAN (sreda, 18. april 2012, RV) – Vatikanski tajni arhivi, ki hranijo vse dokumente Svetega sedeža, praznujejo 400 let od svoje ustanovitve. Obletnico med drugim zaznamujeta razstava Lux in Arcana v Kapitolinskih muzejih v Rimu ter dvodnevni simpozij v Vatikanu, ki je potekal včeraj in danes. Med predavanji so številni strokovnjaki spregovorili o zgodovini arhivov, njihovem kulturnem pomenu in sadovih zadnjih raziskav.

Msgr. Sergio Pagano, prefekt arhivov, je razložil, da izraz 'tajni' v imenu ne namiguje na nikakršno skrivnost, temveč preprosto na dejstvo, da gre za zasebne arhive. Ustanovljeni so bili na začetku 17. stoletja med pontifikatom Pavla V. Nastajati so začeli že leta 1611, prva faza razvoja pa se je zaključila leta 1614. Vendar se je v nadaljnih letih njihov obseg stalno širil. Vatikanski tajni arhivi predstavljajo zbirko dokumentov, ki je edinstvena tako zaradi svojega obsega kot tudi zgodovinske globine. Vsebujejo celo rokopise iz časa pontifikata Gregorja VII. v 11. stoletju. Skozi stoletja so se v arhivih nato zbirala pisma, ki so jih pošiljali ali prejemali papeži, diplomatske listine apostolskih nuncijev in drugi vatikanski dokumenti, kot na primer koncilski ali sinodalni dokumenti. Na svojem začetku so arhivi obsegali 400 metrov gradiva, danes pa dosegajo 85 kilometrov.

Vatikanski tajni arhivi so bili ustanovljeni, da bi služili papežu in Rimski kuriji, je povedal nemški zgodovinar Arnold Esch. Leta 1810 so bili sicer prestavljeni v Pariz, a so se kasneje vrnili v Rim. Med selitvijo pa so se nekateri dokumenti žal izgubili. Leta 1881 so bili prvič odprti za javnost, čeprav seveda le za namene raziskovanja.

Vatikanski arhivi predstavljajo enega največjih arhivov na svetu, zlasti kar zadeva srednjeveško obdobje. Kljub delu strokovnjakov tako še vedno obstaja del, ki je neraziskan. Kardinal Raffaele Farina, arhivar in bibliotekar svete rimske Cerkve, je poudaril, da imajo arhivi skupaj z Vatikansko knjižnico tudi pomembno nalogo kulturnega značaja. »Kultura je kot most za dialog, in sicer v vseh okoljih, torej tudi kar zadeva katoliško Cerkev v odnosih do drugih krščanskih veroizpovedi, do judovstva, islama in do laičnega sveta.« Kultura začenja dialog, je poudaril kardinal Farina: »Omogoča tisto, kar z bolj neposrednim stikom morda ne bi bilo uresničljivo.«

Audio: