Benedikt XVI. v nagovoru pred molitvijo Raduj se, Kraljica nebeška: Gospodov dan je močan dokaz Kristusovega vstajenja

VATIKAN (nedelja, 15. april 2012, RV) – Papež Benedikt XVI. je na drugo velikonočno nedeljo oziroma na nedeljo Božjega usmiljenja, kot jo je leta 2000 razglasil blaženi Janez Pavel II., spregovoril o nedelji kot o močnem dokazu Kristusovega vstajenja. Po molitvi Raduj se, Kraljica nebeška in blagoslovu se je sveti oče še posebej obrnil na romarje, častilce Božjega usmiljenja ter kardinala Vallinija, ki so prišli na trg sv. Petra iz cerkve Svetega Duha v Sassiji, ki je v neposredni bližini, z besedami: »Predvsem želim pozdraviti romarje, ki so se udeležili svete maše, ki jo je vodil kardinal vikar Agostino Vallini v cerkvi Svetega Duha v Sassiji. Ta je kraj posebnega češčenja Božjega usmiljenja, kakor tudi čaščenja svete Faustine Kowalske in blaženega Janeza Pavla II. Vsem želim, da bi bili pričevalci usmiljene Kristusove ljubezni. Hvala vam za vašo navzočnost!«

Sveti oče je med nagovorom pred molitvijo Raduj se, Kraljica nebeška nagovoril vernike, ki so v izjemno velikem številu napolnili trg sv. Petra, z besedami: »Vsako leto, ko obhajamo veliko noč, podoživljamo izkušnjo prvih Jezusovih učencev, izkušnjo srečanja z Njim, ki je vstal. Evangelij po Janezu pripoveduje, da so ga videli, ko se je prikazal med njimi v dvorani zadnje večerje, zvečer na dan vstajenja, 'prvega v tednu' in nato 'čez osem dni' (prim Jn 20,19.26). Ta dan, ki so ga potem poimenovali 'Gospodov dan', je dan zborovanja krščanske skupnosti, ki se zbere k svojemu lastnemu obredu, torej k evharistiji, ki je nov obred ter se že od vsega začetka razlikuje od sobotnega judovskega obreda. Dejansko je obhajanje Gospodovega dne (nedelje) močan dokaz Kristusovega vstajenja, saj je lahko samo tako nenavaden in pretresljiv dogodek pripravil kristjane do tega, da so začeli z obredom, ki je drugačen od tistega na hebrejsko soboto.

Kakor takrat, tako tudi danes, krščanski obred ni samo praznovanje preteklih dogokov, še manj posebna notranja mistična izkušnja, temveč je predvsem srečanje z vstalim Gospodom, ki živi v Božji razsežnosti, onkraj časa in prostora, a kljub temu postane navzoč v skupnosti, nam govori po Svetem pismu in lomi za nas kruh večnega življenja. Po teh znamenjih mi živimo to, kar so izkusili učenci, torej dejstvo, da so videli Jezusa, a ga istočasno niso prepoznali, dotikajoč se njegovega telesa, resničnega telesa, čeprav osvobojenega zemeljskih vezi.

Zelo pomenljivo je to, kar navaja evangelij, da je Jezus med svojimi prikazovanji apostolom zbranim v dvorani zadnje večerje večkrat ponovil pozdrav 'Mir vam bodi!' (Jn 20,19.21.26). Tradicionalni pozdrav, s katerim se zaželi mir 'shalom', postane tukaj nekaj novega. Postane dar tistega miru, ki ga lahko samo Jezus da, saj je sad njegove korenite zmage nad zlom. 'Mir', ki ga Jezus ponuja svojim prijateljem, je sad Božje ljubezni, ki ga je pripeljala do smrti na križu, do prelitja krvi, kot ponižnega in krotkega Jagnjeta, 'polnega milosti in resnice' (Jn 1,14). Sedaj je jasno, zakaj je blaženi Janez Pavel II. hotel imenovati to prvo nedeljo po veliki noči, nedeljo Božjega usmiljenja in to s točno določeno podobo Kristusove prebodene strani, iz katere prihajata kri in voda, kakor to pričuje apostol Janez, ki je to videl (prim Jn 19,34-37). Jezus je vstal in od Njega živega izvirata velikonočna zakramenta krst in evharistija. Kdor k njima pristopi z vero, prejme dar večnega življenja.

Dragi bratje in sestre, sprejmimo dar miru, ki nam ga ponuja vstali Jezus ter pustimo, da nam napolni srce s svojim usmiljenjem! Na ta način, torej z močjo Svetega Duha, Duha, ki je Kristusa obudil od mrtvih, bomo lahko tudi mi prinašali drugim te velikonočne darove. Sveta Marija, Mati usmiljenja naj jih izprosi za nas.

Audio: