Papež Benedikt XVI. med velikonočno vigilijo: Z Jezusovim vstajenjem je bila ponovno ustvarjena svetloba

VATIKAN (nedelja, 8. april 2012, RV) – »Velika noč je praznik novega stvarjenja. Jezus je vstal in ne bo več umrl.« S temi besedami je papež Benedikt XVI. začel homilijo med včerajšnjo velikonočno vigilijo v baziliki sv. Petra. Jezus je »prebil vrata v novo življenje, ki ne pozna več ne bolezni ne smrti«. Za človeka se je odprla neka nova razsežnost.

Prav zato, ker je velika noč dan novega stvarjenja, se besedno bogoslužje vigilije začenja s pripovedjo o stvarjenju sveta. Papež je pri tem izpostavil dva elementa. Stvarjenje je predstavljeno kot celota, katere del je tudi pojav časa. Sedem dni je razporejenih do zadnjega dne, ki je dan, ko so vsa bitja svobodna za Boga in drugo za drugega. »Stvarjenje je torej usmerjeno proti občestvu Boga in bitja.« Proti odgovoru na veliko Božjo slavo, proti srečanju ljubezni in svobode. Drugi element, ki ga je izpostavil papež, pa so besede, ki imajo svoje mesto na začetku pripovedi: »Bog je rekel: 'Bodi svetloba!'« (1 Mz 1,3). Sonce in luna sta bila ustvarjena zatem, šele četrti dan. In nimata božanskega značaja, ki jima ga pripisujejo nekatera verstva. Ustvaril ju je edini Bog, ki je pred njima ustvaril svetlobo, po kateri se v naravi ustvarjenega bitja zrcali Božja slava.

»Luč omogoča življenje. Omogoča srečanje. Omogoča komunikacijo. Omogoča spoznanje, dostop do resničnosti, do resnice.« S tem omogoča tudi svobodo in razvoj. Luč je izraz dobrega, ki je in ustvarja jasnost. Dejstvo, da je Bog ustvaril svetlobo, pomeni, da je ustvaril svet »kot prostor spoznanja in resnice, prostor srečanja in svobode, prostor dobrega in ljubezni«. Zlo pa ne izhaja iz bitja, ki ga je ustvaril Bog, ampak obstaja v zanikanju.

Sveti oče je nato nadaljeval, da je Bog na veliko noč, na prvi dan v tednu, ponovno rekel: »Bodi svetloba!« Pred tem je bila namreč noč na Oljski gori, sončni mrk Jezusovega trpljenja in smrti ter grob. »Sedaj pa je spet prvi dan. Stvarjenje se začenja od začetka.« Jezus je vstal iz groba: »Življenje je močnejše od smrti. Dobro je močnejše od zla. Ljubezen je močnejša od sovraštva. Resnica je močnejša od laži.« Z Jezusovim vstajenjem je bila svetloba ponovno ustvarjena. On je premagal vsako obliko teme in za vse nas se je začel nov dan. Da pa to ne bi ostala le beseda, ampak bi postala naša resničnost, je Bog z zakramentom krsta in izpovedjo vere zgradil most. Preko tega mostu nov dan pride do nas.

Zares grozeča tema za človeka je dejstvo, da je sposoben videti otipljive stvari, ne pa tudi, kam gre svet in od kod prihaja, kam gre življenje, kaj je dobro in kaj zlo. Zgovorna je podoba, da so naša mesta danes tako zaslepljujoče razsvetljena, da ni več mogoče videti zvezd na nebu. Neverjetno veliko vemo o materialnih stvareh, a tistega, kar gre onstran, Boga in dobrega, ne uspemo več opredeliti. Iz tega razloga je vera, ki nam razodeva Božjo luč, »resnično razsvetljenje, vdor Božje svetlobe v naš svet, odprtje naših oči za pravo luč«.

Cerkev med velikonočno vigilijo, med nočjo novega stvarjenja, skrivnost svetlobe predstavlja s preprostim simbolom: velikonočno svečo. Gre za vrlino darovanja. Sveča razsvetljuje tako, da použiva samo sebe: »Tako na čudovit način predstavlja velikonočno skrivnost Kristusa, ki podari samega sebe in tako podari svetlobo.« Pri simbolu velikonočne sveče pa je prisoten tudi element ognja. Ogenj je sila, ki oblikuje svet, moč, ki spreminja. In ogenj podarja toploto. Tudi to torej ponazarja Kristusovo skrivnost. Kristus je luč in plamen, preko katerih nam prihajata naproti toplina in dobrota Boga. Navsezadnje pa je pomenljiv še poudarek, da sveča lahko nastane le po zaslugi dela čebel. Gre za namig na Cerkev: »Sodelovanje žive skupnosti vernikov v Cerkvi je skoraj kot delovanje čebel. Gradi skupnost luči. V sveči tako lahko vidimo tudi opomin zase in naše občestvo v cerkveni skupnosti, ki obstaja, da bi Kristusova luč lahko razsvetljevala svet.«

Audio: