Papež vodil obrede velikega petka. P. Cantalamessa v pridigi: Bil sem mrtev, a glej,
živim na veke vekov
VATIKAN (petek, 6. april 2012, RV) – Obredi velikega petka, s katerimi se
Cerkev spominja Jezusovega trpljenja in smrti, so se v baziliki sv. Petra začeli ob
17. uri. Tako kot vsako leto jih je vodil papež Benedikt XVI., pridigal pa papeški
pridigar p. Raniero Cantalamessa. Besednemu bogoslužju je sledilo čaščenje križa,
postavljenega pred glavni oltar Petrove bazilike. Pred križ je najprej pokleknil in
ga poljubil sveti oče, za njim pa so ga počastili kardinali, škofje, diakoni in predstavniki
diplomatskega zbora.
Pridiga velikega petka je odmevala v duhu besed iz knjige
Razodetje: »Bil sem mrtev, a glej, živim na veke vekov« (Raz 1,18). P. Cantalamessa
je dejal, da današnje bogoslužje obnavlja dogodek Jezusovega trpljenja in smrti. Nihče
ni nikoli bil živ navzoč pri obletnici svoje lastne smrti, razen Kristusa, ki je vstal
od mrtvih. Samo on lahko pove: »Bil sem mrtev, a glej, živim na veke vekov.« »V
tem dnevu, ko obiskujemo Božje grobove, moramo biti pozorni, da ne bomo deležni graje,
ki jo je Vstali namenil pobožnim ženam v velikonočnem jutru: Kaj iščete živega
med mrtvimi?« je dejal papeški pridigar. Bogoslužni spomin dogodek naredi
bolj resničnega od samega zgodovinskega dogodka. Za nas, ki dogodek živimo »po Duhu«,
je ta lahko bolj resničen kot za tiste, ki so ga živeli »po mesu«, še preden je Sveti
Duh Cerkvi razodel polnost pomena. »Mi ne obhajamo obletnice, ampak skrivnost,«
je zatrdil p. Cantalamessa. Pri praznovanju obletnice se z versko slovesnostjo izpostavi
določen dan v letu, katerega se spominjamo s samo obletnico; pri obhajanju skrivnosti
pa se nek dogodek ne samo obeležuje, ampak se ga spominja na način, da se razume tudi
njegov smisel in se ga pobožno sprejme. Ne gre torej le za sodelovanje pri neki predstavitvi,
ampak za razumevanje pomena, gre za prehod od gledalca k igralcu. Na nas je torej,
da izberemo, katero vlogo želimo igrati v igri, je nadaljeval p. Cantalamessa, kdo
želimo biti: Peter, Juda, Pilat, množica, Simon, Janez, Marija. Nihče ne more ostati
nevtralen: s tem, da ne zavzamemo stališča, zavzamemo zelo jasno stališče, namreč
Pilatovo, ki si je umil roke, ali stališče množice, ki je dogajanje gledala od daleč.
Papeški pridigar je spodbudil, da ko se zvečer vrnemo domov in nas bo kdo vprašal,
kje smo bili, odgovorimo – vsaj v svojem srcu – : Na Kalvariji.
Med osebami,
s katerimi se lahko poistovetimo, je p. Cantalamessa izpostavil desnega razbojnika.
Ta se po njegovih besedah v celoti izpove grehov. Svojemu tovarišu, ki žali Jezusa,
pravi: »Ali se ti ne bojiš Boga, ko si v isti obsodbi? In midva po pravici, kajti
prejemava primerno povračilo za to, kar sva storila; ta pa ni storil nič hudega« (Lk
23,40). Desni razbojnik se pokaže kot dober teolog. Samo Bog, če trpi, trpi popolnoma
nedolžen, vsak drug trpeči pa mora povedati »Jaz trpim po pravici«, kajti četudi ni
odgovoren za dejanje, za katerega je obtožen, ni nikoli v celoti brez krivde, je povedal
p. Cantalamessa in dodal, da je samo trpljenje nedolžnih otrok podobno trpljenju Boga
in je zato tudi tako skrivnostno in tako sveto. Desni razbojnik nam kliče: Storite
kot jaz, pridite na plano, priznajte svoje grehe; doživeli boste veselje, ki sem ga
doživel jaz, ko sem slišal Jezusove besede: »Danes boš z menoj v raju« (Lk 23,43).