Duhovne misli papeža Benedikta XVI. o Jezusovi smrti kot spravi (odkupitvi) in zveličanju

Benedikt XVI. je pod tem naslovom v knjigi Jezus iz Nazareta II. skušal pokazati, kako je nastajajoča Cerkev pod vodstvom Svetega Duha počasi vstopala v globljo resnico križa, da bi vsaj od daleč dojela njegov namen in smisel. Presenetljivo jasno je bilo od vsega začetka tole, da so bile s Kristusovim križem dokončno presežene stare tempeljske daritve. Zgodilo se je nekaj novega.

Izpolnjeno je bilo pričakovanje preroške kritike, ki se je izražalo posebno v psalmih. Bog ni hotel, da ga poveličujejo z žrtvovanji volov in kozlov, katerih kri ne more očistiti in spraviti človeka. Pričakovano in dotlej še ne opredeljeno novo bogočastje je postalo resničnost. V Jezusovem križu se je zgodilo to, kar so zamen iskali v žrtvovanju živali: svet je dosegel spravo. »Jagnje Božje« je prevzelo nase greh sveta ter ga s tem odvzelo. Odnos Boga do sveta, ki ga je kalila krivda ljudi, je bil obnovljen. Prišlo je do sprave.

Pavel je zato mogel dogodek Jezusa Kristusa, njegovo novo sporočilo povzeti z besedami: »Tako da je bil Bog v Kristusu tisti, ki je svet spravil s seboj in jim ni zaračunal njihovih prestopkov, nam pa je zaupal besedo sprave. Za Kristusa smo torej poslani, kakor da Bog spodbuja po nas; zaradi Kristusa prosimo: spravite se z Bogom!« (2Kor 5,19sl. Toda kako naj to natančneje razumemo? V novozaveznem slovstvu je več različnih poskusov razložiti Kristusov križ kot novo bogočastje, kot odkupitev in resnično očiščenje zamazanega sveta.

Sveti Pavel v pismu Rimljanom v besedilu »Njega je Bog javno določil, da bi bil s svojo krvjo orodje sprave« (Rim 3,25) povzema izročilo najzgodnejše judovsko krščanske skupnosti v Jeruzalemu in Jezusa označuje kot 'hilasterion“ (orodje sprave oziroma pokrov skrinje zaveze). Ta pokrov so na veliki zadostilni dan pri spravni daritvi pokropili s zadostilno krvjo. Takoj moramo povedati, kako so kristjani razumeli ta starodavni obred: Boga in človeka ne spravi dotik živalske krvi s sveto posodo. V Jezusovem trpljenju pride vsa umazanija sveta v stik z neskončno Čistim, v stik z dušo Jezusa Kristusa in s tem s samim Božjim Sinom. Medtem ko običajno nekaj nečistega z dotikom okuži in omadežuje to, kar je čistega, je tukaj nasprotno. Kjer svet z vso svojo krivičnostjo in svojimi grozotami, ki ga omadežujejo, stopi v stik z neskončno Čistim, je Čisti močnejši! Bolečina neskončne Ljubezni v tem dotiku resnično vsrka, odstrani in preobrazi umazanijo sveta. Ker je v človeku Jezusu navzoče neskončno Dobro, je zato zdaj v svetovni zgodovini navzoča in dejavno učinkovita nasprotna sila vsega zla. Dobro je vedno neskončno večje kakor vsa še tako strahovita gmota zla.

Audio: