Papež daroval krizmeno mašo: Duhovnik ne pripada sebi, ampak Kristusu

VATIKAN (četrtek, 5. april 2012, RV) – Sveti oče Benedikt XVI. je dopoldne v baziliki sv. Petra daroval krizmeno mašo, med katero je blagoslovil olja, ki se bodo nato čez leto uporabljala pri podeljevanju zakramentov. Poleg posvečenih oseb in vernikov laikov se je maše udeležilo okoli 1600 duhovnikov, ki so obnovili duhovniške obljube in s tem pokazali povezanost s škofom in Cerkvijo. Papež je med pridigo je spregovoril o duhovniku kot tistem, ki nikoli ne pripada sebi in ki je za vedno izročen Bogu, ter o pokorščini, ki je pot resnične obnove Cerkve.

Sveti duhovniki - ''prevodi'' Kristusovega življenja
»Dragi prijatelji,« je dejal papež, »jasno je, da je upodobitev po Kristusu predpostavka in osnova vsake obnove. A morda se nam zdi Kristusov lik na trenutke preveč povzdignjen in prevelik, da bi se upali meriti z njim. Gospod to ve. Zato je poskrbel za ''prevode'' v nam sprejemljivejše in bližje načine.« Kot primer je papež navedel sv. Pavla, ki je za svoje učence bil ''prevod'' Kristusovega življenja, ki so ga lahko videli in ga posnemali. Skozi zgodovino so stalno obstajali taki ''prevodi'' Jezusovega življenja. Benedikt XVI. je spomnil na vrsto svetih duhovnikov: Polikarp iz Smirne in Ignacij Antiohijski, Ambrozij, Avguštin in Gregor Veliki, Ignacij Lojolski, Karel Boromejski, Janez Marija Vianej, nato duhovniki mučenci 19. stoletja in na koncu papež Janez Pavel II., ki je z svojim delovanjem in trpljenjem zgled upodobitve po Kristusu kot daru in skrivnosti. »Svetniki nam kažejo, kako deluje obnova in kako ji lahko služimo. Prav tako nam dajo razumeti, da Bog ne gleda na velike številke in na zunanje uspehe, ampak dosega svoje zmage v ponižnem znamenju gorčičnega semena,« je zatrdil papež.

Duhovništvo pomeni odpovedati se sebi, izročiti se Kristusu in služiti drugim
Benedikt XVI. je dejal, da je današnja krizmena maša spomin na uro, ko je duhovnik bil preko škofovega polaganja rok in molitve uveden v duhovništvo Jezusa Kristusa. »Za vedno nas je posvetil, torej izročil Bogu, da bi lahko, izhajajoč iz Boga in pred njim, služili ljudem,« je dejal papež in pred zbrane duhovnike postavil vprašanja: »Ali smo posvečeni tudi v resničnosti našega življenja? Smo možje, ki delujemo tako, da začnemo pri Bogu, in v občestvu z Jezusom Kristusom? Se želite še tesneje združiti z Gospodom Jezusom Kristusom in mu postati podobni, se odpovedati sebi in obnoviti svoje obljube?« Po besedah svetega očeta je to zahteva po notranji povezanosti, po upodobitvi po Kristusu in po premagovanju samega sebe, odpovedi tistemu, kar je samo naše. Od duhovnika se zahteva, da si ne lasti svojega življenja, ampak ga da na razpolago drugemu – Kristusu.

Ali nepokorščina pomeni upodobiti se po Kristusu?
Sveti oče je nato izpostavil nedavni poziv k nepokorščini neke skupine duhovnikov v eni od evropskih držav ter se pred zbranimi v Petrovi baziliki vprašal, ali je nepokorščina zares pot za obnovo Cerkve, ali je nepokorščina sploh pot, ali je v tem videti karkoli od upodabljanja po Kristusu, ki je predpostavka vsake prave obnove, in ali ne gre le za obupan poskus, da bi se nekaj naredilo, da bi se spremenilo Cerkev v skladu z našimi željami in našimi idejami. Tudi Kristus je popravil človeška izročila, ki so dušila Božjo besedo in voljo, je pritrdil papež in dodal, da je to storil zato, da je ponovno prebudil pokorščino pravi Božji volji, njegovi vedno veljavni besedi. Kristus je namreč bil naklonjen ravno resnični pokorščini in proti človeški samovolji. Svoje poslanstvo je konkretiziral z lastno pokorščino in ponižnostjo vse do križa in tako naredil svoje poslanstvo verodostojno. »Ne moja, ampak tvoja volja: to je beseda, ki razodeva Sina, njegovo ponižnost in obenem njegovo božanskost, in ki nam kaže pot,« je poudaril Benedikt XVI.

Duhovnik mora biti oskrbnik Božjih skrivnosti in goreč za duše
Spregovoril je še o dveh ključnih izrazih, povezanih z obnovitvijo duhovniških obljub, in sicer: »oskrbniki Božjih skrivnosti« (1 Kor 4,1) ter »gorečnost za duše« (anumarum zelus). Kot pravi sv. Pavel, so duhovniki oskrbniki Božjih skrivnosti in jim torej pripada poslanstvo poučevanja. Papež je izpostavil versko nepismenost, ki se širi v današnji, tako inteligentni družbi. A da bi lahko živeli in ljubili svojo vero, ljubili Boga in ga znali poslušati na pravi način, moramo vedeti, kaj nam je Bog povedal; našega razuma in srca se mora dotakniti njegova beseda. Papež je pri tem spomnil na pomen Svetega pisma, dokumentov drugega vatikanskega koncila in Katekizma katoliške Cerkve, kjer je na najbolj pristen način izraženo to, kar Cerkev veruje. Glede duhovnikove gorečnosti za duše je Benedikt XVI. dejal, da gre za izraz, ki se skorajda več ne uporablja. Vendar pa se duhovnikova skrb ne nanaša le na telo človeka in njegove fizične potrebe, na primer skrb za bolnike in brezdomce, ampak se duhovnik posveča tudi potrebam človekove duše. »Skrbimo za zveličanje človeka kot telesa in duše. In v kolikor smo duhovniki Jezusa Kristusa, to počnemo z gorečnostjo,« je izpostavil Benedikt XVI. Ljudje ne smejo nikoli imeti občutka, da duhovnik zavestno izpolnjuje svoj delovni urnik, pred in potem pa pripada samo samemu sebi. »Duhovnik nikoli ne pripada sebi,« je poudaril papež. »Osebe morajo zaznati našo gorečnost, po kateri z verodostojnostjo pričujemo za evangelij Jezusa Kristusa.«

Audio: