Sveti oče kot romar ljubezni ob slovesu: Kuba, poživi v sebi vero svojih očetov!

HAVANA (četrtek, 29. marec 2012, RV) – »Kuba, poživi v sebi vero svojih očetov! Iz te vere zajemaj moč za gradnjo boljše prihodnosti. Zaupaj Gospodovim obljubam, odpri svoje srce njegovemu evangeliju, da boš na pristen način prenovila osebno in družbeno življenje.« S temi besedami je papež Benedikt XVI. kot romar ljubezni ob zaključku svojega potavanja v Mehiki in na Kubi pozval kubance k zaupanju v Gospoda med poslovilnim govorom na havanskem letališču.

Sveti oče je nagovor kubanskemu predsedniku Raulu Castru, kardinalom, škofom, državnim uradnikom ter ostalim navzočim v sprejemni dvorani letališča, začel z besedami: »Bogu se zahvaljujem, da mi je dovolil obiskati ta lep otok, ki je zapustil tako globoko sled v srcu mojega ljubljenega predhodnika, blaženega Janeza Pavla II., ko je prišel v to deželo kot glasnik resnice in upanja. Tudi jaz sem goreče želel priti med vas kot romar ljubezni, da se zahvalim Devici Mariji za prisotnost njene tako češčene podobe v svetišču Cobre, s katere že štiri stoletja spremlja pot Cerkve v tem narodu ter vliva pogum vsem kubancem, da bi po Kristusovi roki, odkrili resnični pomen skrbi in želja skritih v človeškem srcu ter imeli dobolj moči za graditev solidarne družbe, v kateri se nihče ne bo čutil izključenega. Kristus, ki je vstal od mrtvih, sveti v tem svetu najmočneje ravno tam, kjer je po človeški presoji vse mračno in brezupno. On je premagal smrt, on živi in vera vanj predira kot mali plamen vse, kar je mračnega in grozečega.«

Potem, ko se je sveti oče zahvalil predsedniku in oblastem, še posebej pa vsem članom kubanske škofovske konference za velikodušno in zavzeto pripravo tega obiska, kakor tudi vsem, ki so molili v ta namen, je dejal: »V globini svojega srca nosim vse in vsakega kubanca posebej, ki so me objeli z molitvijo in svojo toplino, ter mi s tem nudili srčno gostoljubnost, da sem bil lahko udeležen pri vaših najglobljih in upravičenih težnjah.«

Papež Benedikt XVI. je nadalje pojasnil namen svojega obiska, saj je prišel kot »priča Jezusa Kristusa, v trdnem prepričanju, da kamor On pride, se malodušnost umakne upanju, dobrota prežene negotovosti ter živa moč odpre obzorje za neobičajne in ugodne možnosti. V njegovem imenu ter kot naslednik apostola Petra, sem hotel spomniti na njegovo sporočilo zveličanja, ki naj poživi navdušenje ter spodbudi kubanske škofe, kakor tudi duhovnike, redovnike in redovnice ter tiste, ki se zavzeto pripravljajo na duhovniško službo ali posvečeno življenje. Naj bo to tudi spodbuda tistim, ki zvesto ter z žrtvami sodelujejo pri evangelizatorskem delu, še posebej za verne laike, da bodo poživili njihovo posvetitev Bogu tam, kjer živijo in delajo, da se ne bodo utrudili odgovorno prispevati za dobro in celostni napredek domovine.«

Sveti oče je kot poslanec Jezusa Kristusa pokazal nanj in na njegov način ravnanja, ki so ga kubanci povabljeni sprejeti z besedami: »Pot, ki jo Kristus predlaga človeštvu, vsaki osebi ter še posebej narodu ga ne sili v ničesar, ampak je prvi in osnovni dejavnik vsakega resničnega razvoja. Gospodova luč, ki je te dni močno svetila, naj ne ugasne v tistem, ki jo je sprejel, ampak naj pomaga širiti soglasje ter obrodi tisto, kar je najboljše v kubanski duši, njene vzvišene vrednote, na katerih je mogoče utemeljiti spravljeno in prenovljeno družbo širokih obzorij. Naj se nihče ne čuti oviranega pridružiti se tej vnemirljivi nalogi, ker morda misli, da bo s tem prikrajšan za lastno svobodo ali ker zaradi lenobe misli, da nima za to zadostnih materialnih sredstev ter zato smatra, da to ni njemu namenjeno. Stanje gotovo ni lahko, saj ekonomske omejitve za državo vsiljene od zunaj, negativno pritiskajo na njene prebivalce.«

Papež je med svojim bivanjem na Kubi začutil težave, ki težijo kubansko ljudstvo, zato jih je spodbudil z besedami: »Zaključujem svoje romanje, toda nadaljeval bom gorečo molitev za vas, da boste nadaljevali vašo pot in bo Kuba domača hiša vseh in za vse kubance, kjer v vedrem bratstvu sobivata pravičnost in svoboda. Spoštovanje in skrb za svobodo, ki utripa v srcu vsakega človeka in je nujno potrebna za pravilen odgovor na temeljne zahteve njegovega dostojanstva ter za izgradnjo družbe, v kateri se bo vsak čutil ustvarjalca prihodnjosti svojega življenja, družine ter lastne domovine.«

Preden se je sveti oče povzpel na letalo italijanske letalske družbe Alitalia za okoli deset ur dolgi polet iz Havane v Rim, je izročil Kubo in kubansko ljudstvo v Marijino varstvo z besedami: »Ko se od vas ganjen poslavljam, prosim Našo Gospo Ljubezni iz Cobre, da varuje s svojim plaščem vse Kubance, jih podpira med preizkušnjami in izprosi od Vsemogočnega milost, ki si jo najbolj želijo. Hasta siempre, Kuba, dežela, ki jo krasi Marijina materinska navzočnost. Naj Bog blagoslovi tvojo prihodnost.«

Audio: