Duhovne misli papeža Benedikta XVI. za 4. postno nedeljo
»Križ predstavlja najvišje in popolno dejanje Jezusove ljubezni, saj On s tem daje
življenje za svoje prijatelje. 'In kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako
mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, ki veruje vanj, imel večno življenje'
(Jn 3,14-15). Kot kazen za njihove grehe so kače pikale Izraelsko ljudstvo, ki je
slabelo v puščavi, in vsak kdor se je ozrl na simbol, ki ga je povzdignil Mojzes,
je bil rešen smrti. Ta simbol je predpodoba križa, ki je enkrat za vselej napravil
konec grehu in smrti. Jasno vidimo, da se človek ne more sam rešiti posledic lastnega
greha. Samo Bog ga lahko reši njegove moralne in fizične sužnosti. Jezusova smrt,
napovedana v Spevu o Božjem služabniku, je smrt, ki postane luč za ljudstva. Je smrt,
ki skupaj z bogoslužjem zadoščevanja prinaša spravo. Je smrt, ki nakazuje konec smrti.
Od takrat je križ znamenje upanja, prapor Jezusove zmage, kajti: 'Bog je namreč
svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče,
kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje' (Jn 3,16).
V
nadaljevanju pogovora z Nikodemom Jezus poglobi zveličavni pomen križa. Vedno bolj
jasno namreč razodeva, da je ta v neizmerni Božji ljubezni ter v darovanju edinorojenega
Sina: ''Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina
(Jn 3,16). To je eden bistvenih stavkov evangelija. Subjekt je Bog Oče, izvir stvariteljske
in odrešilne skrivnosti. Glagola 'ljubiti' in 'dati' nakazujeta odločilno
in dokončno dejanje, ki izraža radikalnost, s katero se je Bog v svoji ljubezni približal
človeku vse do popolnega darovanja. S tem je prestopil prag naše osamljenosti, se
spustil v prepad naše skrajne zapuščenosti ter šel skozi vrata smrti. Predmet in naslovnik
te božanske ljubezni je svet, torej človeštvo. Ta stavek nam popolnoma izbriše zamisel
o oddaljenem Bogu, ki mu je neznana človekova pot in nam razodene njegovo resnično
obličje. Iz ljubezni nam je podaril svojega Sina, da bi postal Bog blizu in bi mi
mogli čutiti njegovo navzočnost. Prišel nam je naproti ter nam prinesel svojo ljubezen,
da bi le-ta poživljala vse naše življenje. Kajti Sin človekov ni prišel na svet, da
bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal življenje. Bog se ne vede oblastno, temveč
neizmerno ljubi. Svoje vsemogočnosti ne kaže preko kaznovanja temveč preko usmiljenja
in odpuščanja. Razumeti vse to, pomeni vstopiti v zveličavno skrivnost. Jezus namreč
ni prišel obsodit, temveč rešit. Z darovanjem na križu razodeva ljubeče obličje Boga.
Po veri v brezmejno ljubezen, ki nam je bila podarjena v Jezusu Kristusu, vemo, da
je še tako majhna moč ljubezni močnejša od največje rušilne moči in da lahko spreminja
svet. In ravno po tej isti veri imamo 'zanesljivo upanje' v večno življenje
ter v vstajenje mesa.«
V uvodu v okrožnico Bog je ljubezen, je sveti oče zapisal:
'Bog je ljubezen, zato tisti, ki živi v ljubezni, živi v Bogu in Bog živi v njem'
(1 Jn 4,16). Te besede Prvega Janezovega pisma izredno jasno izražajo
bistvo krščanske vere: krščansko podobo Boga pa tudi podobo človeka in njegove poti,
ki iz tega izhajata. Hkrati nam Janez v isti vrstici predstavi obrazec krščanske eksistence:
»Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo« (prim. 4,16).
Mi
smo verovali v Božjo ljubezen. Tako more kristjan izraziti temeljno odločitev
svojega življenja. Na začetku kristjanovega bitja ni neka etična odločitev ali velika
ideja, ampak srečanje z nekim dogodkom, z neko Osebo, ki daje njegovemu življenju
novo obzorje in s tem odločilno smer. V svojem evangeliju je apostol Janez ta dogodek
izrazil s temile besedami: 'Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega
Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno
življenje' (Jn 3,16).