Kardinal Piacenza: Kjerkoli živi človek, ki ljubi in išče resnico, tam je Cerkev

MILANO (četrtek, 8. marec 2012, RV) – Cerkev v današnjem svetu je bila osrednja tema predavanja, ki ga je imel kardinal Mauro Piacenza včeraj na Katoliški univerzi Srca Jezusovega v Milanu. Prefekt Kongregacije za duhovščino je študentom teologije spregovoril o vprašanju, kakšna Cerkev ustreza nekemu določenemu svetu. Pri tem se je zaustavil predvsem ob relativizmu, ki je bistveno zaznamoval naše okolje.

Oznanjevanje Božjega učlovečenja, ki je osrednji dogodek vesolja in zgodovine ter s katerim se vsakdo sreča v svojem konkretnem življenju, se zdi v sodobnem svetu nepredstavljivo. A vseeno je mogoče, je poudaril kardinal Piacenza: »Cerkev se zaveda, da je kot podaljšek dogodka Kristusa v času in prostoru, vse do dopolnitve zgodovine. Cerkev je Božja navzočnost v svetu in je popolnoma odvisna od Boga.« V današnjem okolju se na smisel svetega pogosto gleda kot na del preteklosti. In tega naj bi se »'odrasel' človek« osvobodil. Toda če je Cerkev res Navzočnost, ne more biti smatrana kot nekaj, česar se je treba osvoboditi, da bi postali odrasli. Pogosto se zdi ovira, da Cerkev oznanja edino resnico, ki je Oseba, Jezus iz Nazareta. To pa se seveda ne sklada s sodobnim kulturnim relativizmom. Le-ta se zdi edino stanje, v katerem je mogoča strpnost ali v katerem lahko živi demokracija.

Kardinal je nato dejal, da čeprav se morda sliši presenetljivo, je tudi Cerkev na nek način relativna. In sicer v smislu, da ne obstaja sama zase, ni sama cilj, ampak mora napotiti preko sebe, višje od sebe. Kadar tega ne dela, je njena preroška moč oslabljena. Njena identiteta pa postane nedoumljiva. Razlika med cerkvenim relativizmom, ki predstavlja odnosnost in nakazuje na Boga, ter prevladujočim kulturnim relativizmom, je torej ogromna. Slednji predstavlja zanikanje obstoja objektivne in univerzalne resnice. S tem pa zanika tudi možnost odnosa med človekom in resničnostjo.

Toda ali to zares pomeni svobodo? »Je svobodnejši nekdo, ki pozna cilj svojega potovanja in iz dneva v dan okuša posamezne postaje, ali pa tisti, ki je prisiljen brez cilja begati od enega kraja do drugega?« Je zares modernejši tisti, ki je ujetnik sedanjosti, brez korenin in brez perspektive? In ali je res napredek tehnokratska laž, ki obljublja, česar ne more izpolniti? Ali pa morda resnica nekoga, ki hodi proti Njemu, ki je premagal smrt in čigar navzočnost je mogoče izkusiti v družbi Cerkve? »Nihče ne ljubi svobode, napredka in modernosti bolj kot Cerkev, zakaj Cerkev je občestvo tistih, ki jih je dokončno osvobodil Kristus.« Ta svoboda pa je postala pripadnost Njemu. Miru in strpnosti ne zagotavlja relativizem, pač pa razum, ki je zmožen biti odprt za skrivnost Boga. Razum, ki priznava svojo neločljivo vez z Bogom, zaradi katere ne le da dela človeka strpnega do drugega, ampak tudi spoštljivega in ljubečega.

Cerkev ima v primerjavi z raznimi ideologijami to prednost, da je živa, da živi v sedanjosti. Zato se lahko sreča z ljudmi vseh ras, jezikov, narodov, v njihovih dejanskih življenjskih pogojih. Tako lahko pride do tistega srečanja »med človekom in človekom, med razumom in razumom, med srcem in srcem, ki ga nobena oblast in nobena ideologija ne bosta mogli nikoli preprečiti«. Relativizem se ob tem čudežu srečanja zlomi. Ne more namreč prepričati človeka, da ne obstaja. Ne more izbrisati izkušnje drugega. Ne more dokončno odpraviti vprašanj človeškega srca, ki na skrivnosten in vedno nov način ustvarjajo nepredvideno, bratsko bližino. Zato je pot Cerkve človek, je kardinal Mauro Piacenza spomnil na besede bl. Janeza Pavla II. Ker je Cerkev odvisna od Boga, ki je postal človek, je njena naloga, da ponavzoča to skrivnost. In sicer tako, da ljudem pomaga živeti v njihovi človeškosti, odpirati razum za skrivnost Boga in s pomočjo milosti sprejemati razodetje Jezusa Kristusa.

Kjerkoli živi človek, ki ljubi, se veseli, trpi in išče resnico, tam je Cerkev. S svojo človeško bližino in materinsko podporo želi dajati ime temu iskanju, boju, ki je v resnici življenje. Hkrati pa ponuja svojo družbo, da bi človek dejansko izkusil navzočnost Skrivnosti v navzočnosti svojih bratov.

Audio: