Papež med splošno avdienco spregovoril o Jezusovi tišini in sklenil niz katehez o Jezusovi molitvi

VATIKAN (sreda, 7. marec 2012, RV) – Papež Benedikt XVI. je med današnjo splošno avdienco, ki je potekala na Trgu sv. Petra, spregovoril o Jezusovi tišini ter tako zaključil niz katehez o Jezusovi molitvi. Dejal je, da smo s pomočjo evangelijev videli, kako nam je Gospod sogovornik, prijatelj, pričevalec in učitelj v naši molitvi: »V Jezusu se razodeva novost našega dialoga z Bogom: sinovska molitev, ki jo Oče pričakuje od svojih otrok. Od Jezusa se naučimo, kako nam stalna molitev pomaga razumeti naše življenje, sprejemati odločitve, prepoznavati in sprejeti naš poklic, odkriti talente, ki nam jih je dal Bog, vsakodnevno izpolnjevati njegovo voljo, ki je edina pot za uresničitev našega bivanja.«

Tišina na križu
Kot je dejal sveti oče, pa je Jezusova molitev bila močno zaznamovana tudi s tišino, »tako pomembno v odnosu z Bogom«. To pomembno vlogo tišine v Jezusovem življenju vidimo predvsem na Golgoti, na križu: »Tu smo postavljeni pred ''Besedo križa''. Beseda obmolkne, postane smrtna tišina, ker je bila ''izgovorjena'' do molčanja, ne da bi zamolčala kar koli od tistega, kar nam je morala sporočiti« (Verbum Domini, 12). Kristusov križ pa ne kaže le na Jezusovo tišino kot njegovo zadnjo besedo, namenjeno Očetu, ampak prav tako razodeva, da tudi Bog govori preko tišine, je izpostavil papež. Jezusova izkušnja na križu nam razodeva stanje človeka, ki moli, ter kaže na vrh molitve: »Po tem, ko smo poslušali in prepoznali Božjo besedo, se moramo pomeriti tudi s tišino Boga, ki je pomemben izraz same božje Besede.«

Tišina kot nujni pogoj za poslušanje Božje besede
Dinamika besede in tišine, ki zaznamuje Jezusovo molitev, se dotika tudi našega molitvenega življenja, je izpostavil papež in nakazal dva vidika povezanosti tišine z molitvijo. Prvi vidik se nanaša na sprejemanje Božje besede. Da bi jo lahko slišali, je nujno potrebna tako notranja kot zunaja tišina. To pa je še posebej težko za nas v današnjem času, je nadaljeval Benedikt XVI. Naša doba namreč ni ravno naklonjena zbranosti, zato je pomembno naučiti se vrednotiti tišino. To načelo, da se brez tišine ne sliši, ne posluša, ne sprejema besede, velja predvsem za osebno molitev, a prav tako za naša bogoslužja: da bi olajšali resnično poslušanje, morajo ta biti bogata s trenutki tišine in nebesedne zbranosti, je dejal papež. Spomnil je na Jezusa, ki se je pred množicami in učenci pogosto umaknil na samotni kraj in tam molil v tišini. Tišina namreč v naši globini izdolbe notranji prostor, da bi tam prebival Bog in bi njegova Beseda ostala v nas, da bi se ljubezen do njega ukoreninila v našo zavest in v naše srce ter poživljala naše življenje, je dejal sveti oče.

Tišina Boga
Kot drugi vidik odnosa med tišino in molitvijo je papež izpostavil tišino Boga: »Ne obstaja namreč le naša tišina, da bi se pripravili na poslušanje Božje besede. V naši molitvi se pogosto znajdemo pred tišino Boga, doživljamo skoraj zapuščenost, zdi se, da nas Bog ne posluša in ne odgovarja.« Vendar pa ta tišina Boga ne pomeni njegove odsotnosti, je poudaril papež. Kristjan dobro ve, da je Gospod navzoč in posluša tudi v temi bolečine, zavrnitve in osamljenosti. »Jezus zagotavlja učencem in vsakemu med nami, da Bog dobro pozna naše potrebe v vsakem trenutku našega življenja.« Svoje učence uči, naj ne blebetajo, saj Oče ve, kaj potrebujejo, še preden ga prosijo. Pozorno, tiho in odprto srce je bolj pomembno kot mnoge besede. Bog nas pozna do globine, bolj kot se sami poznamo, in nas ljubi: vedeti to, nam mora zadostovati, so bile papeževe besede. Bolj smo odprti za njegovo tišino in za našo tišino, bolj ga začnemo spoznavati. To skrajno zaupanje, ki se odpre za srečanje z Bogom, pa dozori v tišini.

V Jezusovi molitvi na križu so zbrane vse molitve človeštva
Jezusova molitev, ki smo jo spoznavali v teh zadnjih papeževih katehezah, nam – kot je dejal – razodeva novost v našem pogovoru z Bogom, namreč sinovsko molitev, ki jo Oče pričakuje od svojih otrok. Jezusova molitev nam kaže, da se moramo zaustaviti, da potrebujemo trenutke bližine z Bogom, da se moramo odtrgati od vsakodnevnega hrupa, da bi tako lahko poslušali, se napotili h ''korenini'', ki podpira in hrani življenje. Po papeževih besedah je »eden najlepših trenutkov Jezusove molitve ravno tisti, ko se sredi bolezni, stisk in ovir svojih sogovornikov obrne z molitvijo k svojemu Očetu in tako tiste, ki so okrog njega, uči, kje je treba iskati vir upanja in odrešenja«. Najvišja točka njegove molitve k Očetu pa je v trenutku trpljenja in smrti, ko izgovori skrajni »da« Božjemu načrtu in pokaže, kako človeška volja najde svojo izpolnitev ravno v popolnem pristanku na božjo voljo in ne v nasprotovanju, je zatrdil Benedikt XVI. »V Jezusovi molitvi, v kriku na križu k Očetu, so zbrane vse stiske človeštva vseh časov, zasužnjenega z grehom in smrtjo, vse prošnje in priprošnje v zgodovini odrešenja. Oče jih sprejme in jih onkraj slehernega upanja usliši, s tem, da obudi svojega Sina. Tako se izpolni in izvrši dogodek molitve v stvarjenjskem in odrešenjskem Božjem načrtu,« je zatrdil sveti oče.

Ob koncu kateheze je vernike še povabil, naj z zaupanjem prosijo Gospoda, da bi živeli pot sinovske molitve ter se tako od edinorojenega Sina, ki je za nas postal človek, vsak dan učili, kako se obračati na Boga. Papež je sklenil z besedami sv. Pavla: »Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost ne karšnakoli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Jezusu Kristusu, našem Gospodu« (Rm 838-39).

Papež med splošno avdienco pozdravil armensko-katoliške škofe
Papež je med pozdravi ob koncu avdience posebej pozdravil armensko-katoliškega patriraha Kilikije Nersesa Bedrosa XIX. in armensko-katoliške škofe, ki so prišli v Rim na obhajanje sinode. Benedekt XVI. je izrazil hvaležnost, da ostajajo zvesti svojemu krščanskemu izročilu in nasledniku apostola Petra. Izrazil je željo, da bi zasedanje škofov prispevalo k še večjemu občestvu in sodelovanju med pastirji, da bi ti z obnovljenim evangelijskim zagonom znali voditi armenske katoličane po poteh širokosrčnega in radostnega pričevanja za Kristusa in Cerkev. Papež je zagotovil svojo molitev in apostolski blagoslov ter armensko sinodo zaupal v priprošnjo Matere Božje. Pri tem je še spomnil na Bližnji vzhod ter spodbudil pastirje in vse vernike, naj ohranijo upanje v času velikega trpljenja.

Audio: