Cikel predavanj Dialogi v katedrali: p. Marko Ivan Rupnik

RIM (sobota, 3. marec 2012, RV) – Življenje se začne pri koncu. Če ni zavedanja o eshatonu, v človekovem srcu vsaka stvar izgubi svoje pravo mesto. O tej izzivalni trditvi je spregovoril p. Marko Ivan Rupnik, ko je imel pretekli četrtek v baziliki sv. Janeza v Lateranu v Rimu predavanje v sklopu cikla Dialogi v katedrali. Četrtkovo srečanje, ki je bilo prvo v celotnem sklopu, je bilo naslovljeno Zakonska ljubezen kot vir vzgojnega delovanja za nove generacije.

Življenje sledi modrosti in ne teoriji, je med drugim dejal p. Rupnik. Vzgajati pomeni hoditi po poti modrosti. Hodi pa se v zavedanju konca, izpolnitve, saj se tudi modrost napaja iz konca. Vendar pa obstaja problem, da je eshaton v vsakdanjem življenju popolnoma odsoten ali pa narobe razumljen. Danes namreč prevladuje nekakšen idealizem, zaznamovan s sledenjem modi ali abstraktnim teorijam. Navduševanje zgolj nad dobrimi nameni pa pripelje do moralizma in konca. Smrt vse to izniči in izprazni vsakega smisla. Gre namreč za življenje starega človeka. Nameni, ki so utemeljeni na naravnem življenju, povezanem z našo krvjo in ne Kristusovo, so obsojeni na trajno razočaranje. Družina pri tem polomu ni izvzeta, je nato opozoril p. Rupnik. Skoraj vsa življenjska okolja globoko občutijo težo miselnosti sveta. Ostajajo sicer kakšna ideja ali skromno sodelovanje pri nekaterih dejavnostih, toda stil življenja in torej tudi njegova vsebina sta enaka miselnosti sveta. V taki kulturi vlada nezmožnost, da bi v življenju vzbujali lepoto.

Romantična ljubezen sama po sebi tako ne more zadostovati. Če zveza med moškim in žensko izhaja zgolj iz naravnega življenja, se prej ali slej znajde pred dramatično oviro. Ko ljubezen ostaja le pri naravnem življenju, vedno pride do trenutka, ko le-ta ne zadostuje več, da bi podpirala in upravičila darovanje samega sebe. Resnična skupnost dveh oseb lahko zaživi le na trinitaričen, božji način. Le Bog lahko združuje osebe. Zunanjost Božje ljubezni v zgodovini pa lahko vidimo v veliki noči. Duhovno življenje ni nek dodatek, ni nekaj postranskega. Le soudeležba otrok pri velikonočni ljubezni staršev, kar pomeni pri osvobojeni ljubezni, v otrocih ustvarja neomajen temelj, ki je odprt za modrost in za življenje. Pot vzgoje je tako kot preizkus le-tega, saj se prav na tej poti pokaže neponovljiva edinstvenost osebnosti, njena ustvarjalna življenjska moč in sposobnost žrtvovanja.

Audio: