VATIKAN (nedelja, 12. februar 2012, RV) – »Dragi bratje in sestre, v molitvi
prinesimo Bogu naše vsakdanje križe, z gotovostjo, da je navzoč in nas posluša. Jezusov
klic nas spominja, kako moramo v molitvi preseči meje našega 'jaza' in naših problemov
ter se odpreti za potrebe in stiske drugih. Molitev umirajočega Jezusa na križu naj
nas nauči moliti z ljubeznijo do številnih bratov in sester, ki čutijo težo vsakdanjega
življenja, ki preživljajo težke trenutke, doživljajo bolečino, ki niso deležni nobene
besede tolažbe. Vse to nesimo v Božje srce, da bi tudi oni lahko začutili ljubezen
Boga, ki nas nikoli ne zapusti.« Te spodbudne besede je papež Benedikt
XVI. namenil vernikom med sredino splošno avdienco, ko je nadaljeval niz katehez o
Jezusovi molitvi.
»Prepričani moramo biti, da je Bog blizu, četudi
navidez molči« Tokrat je sveti oče spregovoril o Jezusovi molitvi v trenutkih
pred smrtjo, ko Jezus pribit na križu z močnim glasom zavpije: »Moj Bog, moj Bog,
zakaj si me zapustil?« (Mr 15,34). Papež je zatrdil, da iz Jezusove molitve na
križu vidimo, kako je Jezus v tem trenutku, kljub zasmehovanju, temi in bližajoči
se smrti ter ne glede na občutek zapuščenosti in Božje odsotnosti, povsem prepričan
v Očetovo bližino. Čeprav ne sliši njegovega glasu, je nad njim neomajno ostal Očetov
ljubeči pogled. »Ta Jezusova molitev vsebuje skrajno zaupanje in izročitev v Božje
roke, tudi če se le-ta zdi odsoten, če se zdi, da je tiho, tudi če sledi nekemu načrtu,
ki je nam nerazumljiv.« Jezusovo trpljenje je trpljenje »v občestvu
z nami in za nas, ki izvira iz ljubezni, in v sebi že nosi odrešenje, zmago ljubezni«.
V trenutku tesnobe molitev postane klic. »To se zgodi tudi v našem odnosu
z Gospodom: v najtežjih in najbolj bolečih situacijah, ko se zdi, da Bog ne sliši,
se ne smemo bati zaupati mu vso težo, ki jo nosimo v svojem srcu, ne smemo se bati
klicati mu o svojem trpljenju. Prepričani moramo biti, da je
Bog blizu, četudi navidez molči.«
»Jezus je ključ, ki odpira
vrata upanja in ljubezni« »Jezus je ključ, ki odpira vrata upanja
in ljubezni, ki lomi našo osamljenost in ohranja prižgano upanje pred skrivnostjo
zla in smrti. Zgodba Jezusa iz Nazareta, v imenu katerega tudi danes
mnogi verniki v različnih državah sveta trpijo nasilje in preganjanja, ne more ostati
zaprta v neko oddaljeno preteklost, ampak je odločilna za našo vero v današnjem času.«
Tako je Benedikt XVI. zapisal v sporočilu, namenjenem udeležencem simpozija Jezus,
naš sodobnik, ki je ta teden potekal v Rimu. Izpostavil je, da svojega življenja
ne moremo zaupati nekemu nedoločenemu višjemu bitju ali neki kozmični sili, ampak
Bogu, katerega očetovsko obličje nam je postalo blizu po Sinu, polnem milosti in resnice.
»Sodobnost Jezusa se na poseben način kaže v evharistiji, v kateri je prisoten
s svojim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem,« je zapisal papež. »To je tudi razlog,
ki Cerkev naredi sodobno za vsakega človeka, zmožno objeti vse ljudi in vse
dobe, da bi z vodstvom Svetega Duha nadaljevala Jezusovo delo v zgodovini.«
Afrika je celina upanja in prihodnosti »Afrika, ki danes sprejema
veselo evangelijsko vest, je za Cerkev celina upanja. Afrika je celina prihodnosti,«
je poudaril Benedikt XVI. na srečanju s člani Fundacije Janeza Pavla II. za Sahel.
Fundacija deluje pod okriljem Papeškega sveta Cor Unum in si prizadeva za izboljšanje
življenjskih pogojev med prebivalstvom afriških držav, ki sestavljajo regijo Sahel,
torej prehodno območje med puščavo Saharo na severu in savansko pokrajino na jugu.
Benedikt XVI. je člane povabil, naj se posebej posvetijo krščanski in strokovni formaciji
svojih sodelavcev. Njihove dejavnosti mora vedno usmerjati razsežnost molitve. Prav
tako pa tudi dejavna ljubezen. Pri tem ne gre za to, da bi želeli spremeniti svet
po naših merilih, ampak za to, da ga je potrebno ljubiti. Glavna poklicanost Cerkve
zato ni preoblikovanje političnega reda ali spreminjanje družbenega prepleta. Njena
prava poklicanost je prinašanje Kristusove luči. Kristus pa je tisti, ki lahko nato
spremeni vse in vsakogar.