Duhovne misli papeža Benedikta XVI. za 6. navadno nedeljo
Na navadne nedelje pred postnim časom nam evangelist Marko ponuja v razmišljanje različne
dogodke čudežnih ozdravljenj. Danes nam predstavlja poseben dogodek o ozdravljenem
gobavcu (prim. Mr 1,40-45), ki se je približal Jezusu ter ga na kolenih prosil:
»Če hočeš, me moreš očistiti!« Jezus je ganjen iztegnil roko, se ga dotaknil in
mu rekel: »Hočem, bodi očiščen!« Takoj je bilo opaziti njegovo ozdravitev.
Jezus pa mu je zabičal, naj nikomur ne pove, ampak naj gre in se pokaže duhovniku
ter daruje po Mojzesovi postavi predpisano daritev. A očiščeni gobavec ni zmogel molčati
in je na vsa usta začel vsem razglašati, kaj se mu je zgodilo. Zaradi tega so začeli
številni bolniki od vseh strani prihajati k Jezusu. On pa je bil prisiljen ostati
zunaj mest, da ga ljudstvo ne bi oblegalo.
Jezus je rekel gobavcu: »Bodi
očiščen!« Po starodavni judovski postavi (prim. 3Mz 13-14) gobavost ni
bila samo bolezen temveč najhujša oblika 'nečistosti'. Zaradi tega je bila
duhovnikom dodeljena naloga ugotovitve in razglasitve bolnika za nečistega. Ta je
bil s tem odstranjen iz skupnosti ter je moral bivati zunaj naselja vse do morebitne
in zelo preverjene ozdravitve. Gobavost je tako pomenila neke vrste versko in družbeno
smrt, zato so imeli ozdravitev takorekoč za vstajenje. V gobavosti lahko v nekem smislu
zaznamo simbol greha, ki pa je resnična nečistost srca, zmožna oddaljiti nas od Boga.
Dejansko ne oddaljuje od Boga telesna gobavost, kot so to predvidevali starodavni
predpisi, temveč pregreha, duhovno in moralno zlo. Zato psalmist najprej vzklikne:
»Blagor tistemu, ki so mu pregrehe odpuščene, ki so mu grehi oproščeni«,
in se za tem obrne na Boga: »Potem pa sem ti svoj greh dal spoznati, svoje
krivde nisem prikrival. Dejal sem: 'Priznal bom svoje pregrehe Gospodu.' In ti si
odpustil krivdo mojega greha.« (Ps 32(31) 1.5). Grehi, ki jih storimo, nas oddaljijo
od Boga in če jih v ponižnem zaupanju v Božje usmiljenje ne izpovemo, lahko celo povzročijo
smrt duše.
Ta čudež ozdravljenja ima še drug zelo močan simboličen pomen. Jezus
je, kakor je prerokoval Izaija, Gospodov služabnik, ki je v »resnici nosil naše
bolezni, si naložil naše bolečine« (Iz 53,4). Med svojim trpljenjem je postal
kot gobavec. Zaradi naših grehov je postal nečist, ločen od Boga. Vse to pa je storil
iz ljubezni do nas, da bi nam zadobil spravo, odpuščanje in zveličanje. V zakramentu
spovedi nas križani in vstali Kristus po svojih služabnikih s svojim brezmejnim usmiljenjem
očiščuje, vrne v občestvo z nebeškim Očetom in z brati ter nam podari svojo ljubezen,
svoje veselje in mir.
Dragi bratje in sestre, prosimo Devico Marijo, ki jo
je Bog obvaroval vsakega madeža greha, da nam pomaga izogniti se grehu in hkrati pomaga,
da pogosto pristopimo zakramentu spovedi, zakramentu odpuščanja, v katerem danes vedno
bolj odkrivamo vrednost in pomembnost za naše krščansko življenje.