VATIKAN (petek, 3. februar 2012, RV) – »Božji molk ima dva obraza: obraz
razodetja in milosti ter obraz sodbe in jeze.« Tako je za vatikanski časopis L'Osservatore
Romano zapisal predsednik Papeškega sveta za kulturo, kardinal Gianfranco Ravasi.
Papež Benedikt XVI. poslanico za letošnji svetovni dan sredstev družbenega obveščanja
zaključuje z besedami: »Vzgajati se za komunikacijo pomeni poleg govorjenja naučiti
se poslušati, opazovati. To je še posebej pomembno za evangelizatorje: tišina in beseda
sta bistvena in sestavna elementa komunikativnega delovanja Cerkve za obnovljeno
Kristusovo oznanilo v sodobnem svetu.«
Pogovor z Bogom ni sestavljen le
iz besed, ampak predvsem iz trenutkov tišine, trdi kardinal Ravasi in dodaja, da ni
slučajno, da se po judovskem izročilu ne sme izgovoriti ime Boga, ampak se o njem
lahko samo molči. V Stari zavezi Svetega pisma zato velikokrat beremo o Bogu, ki molči.
Tako na primer Elija na Horebu (1 Kr 19, 12) išče Gospoda v viharju, potresu in ognju.
A Gospod ni bil tam, ampak je bil v tišini, ki ni bila znamenje odsotnosti, ampak
prisotnosti, ki je Elija ponovno usmerila na pot njegovega poslanstva. O tišini govori
tudi Psalm 19: »Nebesa pripovedujejo o Božji slavi, nebesni svod sporoča o delu
njegovih rok. Dan izreka dnevu govor, noč razglaša noči znanje. To ni govor, to niso
besede, njihov glas je neslišen; po vsej zemlji gre njihov val, do konca sveta njihove
besede.«
Pozitivni vidik božje tišine najdemo tudi v Novi zavezi Svetega
pisma. Jezus namreč stalno išče samoto in se umika pred množico, da bi se v molitvi
srečal z Očetom. Po Ravasijevih besedah sta prav tako pomenljiva tišina in molk, ki
ju Jezus vzpostavlja pred znamenji zla in tako povečuje odrešenje. Na primer ko izžene
nečistega duh (Mr 1,25), ko pomiri vihar, ki je znamenje kaosa (Mr 4,39), ko saduceje
prisili k molku (Mt 22,34), ko bolnim, ki jih ozdravi, zabiča, naj o tem nikomur ne
govorijo (Mr 1,44). Poleg tega pa je tu še tišina samega Jezusa, ki se kaže kot pouk
ali opomin ali sodba sogovornika. Pomislimo na prešuštnico in njene tožitelje, pred
katerimi se Jezus molče skloni in piše po tleh (Jn 8,6.8), na Jezusov molk pred velikim
zborom (Mr 14,60-61), pred Pilatom (Mr 15,4-5) in pred Herodom (Lk 23,9). Ko Jezus
stopi na temno pot trpljenja, je njegov molk najbolj zgovoren. To je molk trpečega
služabnika, o katerem govori Izaija: »Bil je mučen, a se je uklonil in ni
odprl svojih ust […], kakor ovca, ki umolkne pred tistimi, ki jo strižejo,
in ne odpre svojih ust« (Iz 53,7). »Obstaja torej žrtveni molk, ki postane
začetek odrešenja grešnega človeštva,« trdi kardinal Ravasi
in dodaja, da je vse to del skrivnostnega božjega načrta.
Obstaja pa tudi
molčanje, ki ustvarja strah in bridkost. Molk, ki zveni kot odsotnost in brezbrižnost
ali celo zapuščenost, vernik čuti kot moro. Zato molilec v Psalmih pogosto kliče h
Gospodu: »Videl si, Gospod, nikar ne molči, Gospod, ne bodi daleč od mene!«
(Ps 35,22), »Gospod, usliši mojo molitev […], ne bodi gluh za moje solze« (Ps
39,13). S vprašanji kot sta »Zakaj?« in »Kako dolgo?«, ki jih psalmist pogostokrat
dviga v višine, želi stresti tega nemega Boga, za katerega se zdi, da je zaspal. Božji
molk pa je včasih tudi jasno znamenje obsodbe greha: »Vpili bodo tedaj h Gospodu,
pa jim ne bo odgovoril, tisti čas bo skril svoje obličje pred njimi, ker so bila hudobna
njihova dejanja« (Mih 3,4).
V Novi zavezi Svetega pisma je negativni vidik
božje tišine najbolj dramatično prikazan na Kristusovem križu, kjer Jezus sam doživlja
zapuščenost Očeta preko njegovega molka: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?«
(Mr 15,34). Pa vendar se ta praznina, ki Kristusa v celoti naredi za našega brata,
ne le v bolečini in smrti, ampak tudi v odsotnosti Boga, ne konča v dokončni oddaljenosti
in samoti. Napoveduje namreč skorajšnji svit velike noči, ko bo Oče odgovoril na klic
Sina z njegovim vstajenjem od mrtvih.