S papežem Benediktom XVI. skozi minuli teden:
V znamenju molitve za edinost med kristjani

VATIKAN (sobota, 28. januar 2012, RV) – »Molitev za edinost med kristjani ni drugega kot soudeleženost v uresničevanju božanskega načrta za Cerkev,« je dejal papež na med večernicami praznik spreobrnjenja apostola Pavla, s katerimi se je sklenil teden molitve za edinost med kristjani.

Vsi kristjani smo poklicani k skupnemu zavzemanju za dobro
Dejavno zavzemanje za ponovno vzpostavitev ednosti je dolžnost in velika odgovornost vseh. Benedikt XVI. je izpostavil, da kristjani, kljub sedanjim ločitvam, lahko in moramo v prihodnost gledati z upanjem, saj Kristusova zmaga pomeni premagovanje vsega tistega, kar nas zadržuje od tega, da bi v polnosti delili življenje z njim in z drugimi. »Vstajenje Jezusa Kristusa dokazuje, da Božja dobrota premaga zlo, da ljubezen premaga smrt,« je poudaril papež in nadaljeval, da nas Jezus spremlja v boju proti uničevalni moči greha, ki škoduje človeštvu in vsemu Božjemu stvarstvu. »Navzočnost vstalega Kristusa vse kristjane kliče k skupnemu delovanju za dobro. Združeni v Kristusu smo poklicani, da sodelujemo v njegovem poslanstvu, ki je v prinašanju upanja tja, kjer vladajo nepravičnost, sovraštvo in obup,« so bile papeževe besede. Izpostavil je, da je zaradi naših ločitev pričevanje za Kristusa manj jasno. Cilj polne edinosti, ki jo čakamo v dejavnem upanju in za katero z zaupanjem molimo, ni sekundarna zmaga, ampak je pomembna za dobro človeške družine. Naše pričakovanje vidne edinosti Cerkve mora biti potrpežljivo in zaupno: »Samo v tem razpoloženju bosta svoj polni pomen našla naša molitev in naše vsakodnevno zavzemanje za edinost med kristjani.« A kot je opozoril papež, drža potrpežljivega pričakovanja ne pomeni pasivnosti ali vdanosti, ampak pripravljen in pozoren odgovor na vsako možnost občestva in bratstva, ki nam jo daje Gospod.

Jezusova molitev za edinost vseh, ki bodo vanj verovali
»Osrednja prošnja Jezusove velikoduhovniške molitve, namenjena učencem vseh časov, je prošnja za prihodnjo edinost tistih, ki bodo vanj verovali. Ta edinost ni proizvod sveta, ampak izvira izključno iz božanske edinosti in prihaja k nam od Očeta po Sinu in Svetem Duhu.« Tako je o krščanski edinosti Benedikt XVI. spregovoril med sredino splošno avdienco. V ospredje je postavil Jezusovo velikoduhovniško molitev ter dejal, da Jezus prosi za dar, ki prihaja z neba in ki ima svoj učinek na zemlji. Moli, »da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal« (Jn17,21). Benedikt XVI. je pri tem izpostavil, da je krščanska edinost po eni strani skrita resničnost, ki obstaja v srcu vernikov, obenem pa ima zelo praktičen in konkreten cilj. Mora se namreč pojaviti tudi v zgodovini, da bi svet veroval in da bi vsi zares bili eno. »Edinost prihodnjih učencev, ki so eno z Jezusom, ki ga je Oče poslal na svet, je tudi prvoten izvir učinkovitosti krščanskega poslanstva v svetu,« je poudaril papež. Cerkev se po njegovih besedah rodi iz Jezusove molitve. Ta molitev ni le beseda, ampak je dejanje, s katerim Jezus posveti samega sebe in se žrtvuje za življenje sveta. Jezus moli, da bi njegovi učenci bili eno. V moči te edinosti, Cerkev lahko hodi v svetu ne da bi bila od sveta in živi zaupano ji poslanstvo, da bi svet veroval v Sina in Očeta. »Cerkev tako postane kraj, kjer se nadaljuje poslanstvo samega Kristusa: voditi svet ven iz človekove odtujenosti od Boga, ven iz greha, dokler ne bo postal Božji svet,« je še dejal papež.

Da bi leto vere prispevalo k navzočnosti Boga v svetu
»Kot vemo, na prostranih območjih zemlje obstaja nevarnost, da bo ugasnil plamen, ki se več ne vzdržuje,« je dejal papež članom Kongregacije za nauk vere. »Nahajamo se pred globoko krizo vere, pred izgubo religioznega smisla, kar danes predstavlja največji izziv za Cerkev,« je poudaril in dodal, da mora prenova vere biti prioritetna zavzetost vse Cerkve naših dni. »Želim si,« so bile papeževe besede, »da bi leto vere s prisrčnim sodelovanjem vseh delov Božjega ljudstva prispevalo k temu, da bi Bog bil ponovno navzoč v tem svetu in bi ljudem odprli vrata k veri, k zaupanju v tistega Boga, ki nas je po Jezusu Kristusu ljubil do konca.« S prenovo vere pa je tesno povezana tudi edinost med kristjani. Danes lahko vidimo mnogo dobrih sadov, ki jih je prinesel ekumenski dialog. Prav tako pa je treba priznati nevarnost zmotnega irenizma in ravnodušnosti, ki sta povsem nasprotna duhu drugega vatikanskega koncila in kar zahteva našo pazljivost. Ravnodušnost je povezana z razširjenim prepričanjem, da resnica človeku ni dostopna. Vero tako nadomesti moralizem brez globokega temelja. Središče pravega ekumenizma pa je vera, v kateri človek sreča resnico, ki se razodene v Božji besedi. Brez vere bi bilo ekumensko gibanje le oblika »družbenega dogovora«. Logika drugega vatikanskega koncila pa je popolnoma drugačna: iskreno iskanje polne edinosti med kristjani je dinamika, ki jo navdihuje Božja beseda, božanska resnica, ki nam govori po tej Besedi.

»Kdor želi postati duhovnik, mora biti Božji človek
»Kdor želi postati duhovnik, mora biti predvsem 'Božji človek', kot piše sv. Pavel svojemu učencu Timoteju (1 Tim 6,11). Zato je na poti proti duhovništvu in med celotnim duhovniškim življenjem najpomembnejši osebni odnos z Bogom v Jezusu Kristusu.« Te besede je papež Benedikt XVI. namenil gojencem in predstojnikom semenišč v Assisiju, Catanzaru in Neaplju, ki letos praznujejo stoletnico ustanovitve. Papež je dejal, da mora študij teologije vedno biti tesno povezan z molitvenim življenjem. Izpostavil je nepogrešljivost uravnotežene povezanosti med duhovniško službo z njenimi različnimi dejavnosti in duhovnim življenjem duhovnika. »Za duhovnika, ki bo moral na svoji življenjski poti in do praga smrti spremljati druge, je pomembno, da je sam dosegel pravilno ravnovesje srca in intelekta, razuma in čustev, telesa in duše, da je torej človeško celovit.« Duhovnik se namreč v svoji človeškosti postavlja pred Boga, da bi tako lahko pred svojimi brati bil zares ''Božji človek''.

Audio: