Papež Benedikt XVI. o sv. Tomažu Akvinskemu: Vera in razum

VATIKAN (sobota, 28. januar 2012, RV) – »Sv. Tomaža Akvinskega ne cenimo samo zaradi vsebine njegovega poučevanja, ampak tudi zaradi njegove metode, zlasti pa nove sinteze in razlikovanja med filozofijo in teologijo. Srečanje s predkrščansko Aristotelovo filozofijo mu je odprlo novo obzorje. Ta filozofija je bila izdelana brez poznavanja Stare in Nove zaveze; svet razlaga brez razodetja, zgolj z razumom. Pojavljalo se je vprašanje: ali sta svet razumnosti in svet vere med seboj uskladljiva? Ali pa se izključujeta? Ni manjkalo prvin, ki so potrjevale neskladnost teh dveh svetov, vendar pa je bil sv. Tomaž trdno prepričan o njuni skladnosti. Pokazati to neodvisnost filozofije in teologije ter obenem njuno vzajemno odnosnost je bilo zgodovinsko poslanstvo tega velikega učitelja.« Te besede je sv. Tomažu Akvinskemu namenil papež Benedikt XVI., ki je današnjemu godovnjaku posvetil tri svoje kateheze med sredinimi splošnimi avdiencami.

Tomaž se je rodil leta 1224 ali 1225 v južni Italiji. Kljub nasprotovanju svoje plemenite družine je vstopil v dominikanski samostan. Poslan je bil v Pariz, kjer je študiral teologijo pod vodstvom sv. Alberta Vélikega, s katerim sta sklenila resnično in globoko prijateljstvo in se naučila vzajemnega spoštovanja in razumevanja. Kot je dejal Benedikt XVI., je to »značilnost svetnikov: gojijo prijateljstvo, ker je to eden najplemenitejših izrazov človeškega srca in ima v sebi nekaj božanskega«. Podobno je razložil tudi sam Tomaž z besedami: »Ljubezen je prijateljstvo človeka najprej z Bogom, potem pa z bitji, ki mu pripadajo.«

Tomaž Akvinski je v šoli Alberta Vélikega opravil postopek temeljnega pomena za zgodovino filozofije in teologije, oz. po papeževih besedah »za zgodovino kulture«. Pokazal je namreč, »da med krščansko vero in razumom obstaja naravno sozvočje. To pa je veliko Tomaževo delo, ki je v tistem trenutku spopada med dvema kulturama – trenutku, ko je bilo videti, kakor da se mora vera predati pred razumom – pokazal, da gresta skupaj; da tisto, kar se je kazalo kot z vero neskladni razum, sploh ni razum; in da tisto, kar se je kazalo kot vera, sploh ni vera, če je nasprotovalo resnični razumnosti; tako je ustvaril novo sintezo, ki je oblikovala kulturo naslednjih stoletij.«

Pri tem seveda ni šlo za ločevanje, ampak »vzajemno in obojestransko koristno sodelovanje. Vera dejansko ščiti razum pred skušnjavo nezaupanja v lastne sposobnosti, ga spodbuja k odpiranju za vedno bolj prostrana obzorja, v njem ohranja živo iskanje temeljev. Po mnenju sv. Tomaža lahko človekov razum nedvomno dospe do trditve o obstoju enega in edinega Boga, toda samo vera, ki sprejema Božje razodetje, je sposobna črpati iz skrivnosti ljubezni troedinega Boga. Po drugi strani pa ni samo vera tista, ki pomaga razumu. Tudi razum s svojimi sredstvi lahko naredi kaj pomembnega za vero. Vsa zgodovina teologije je v bistvu izvajanje te naloge razuma, ki kaže na razumljivost vere, njeno členitev in notranjo skladnost, njeno razumnost in njeno sposobnost, da pospešuje človekovo dobro.«

Papež Benedikt XVI. je spomnil tudi na Tomaževe pridige, ki jih je ljudstvo zelo rado poslušalo: »Velika milost je, ko znajo teologi vernikom govoriti preprosto in goreče. Služba pridiganja pa po drugi strani pomaga tudi preučevalcem teologije k zdravemu pastoralnemu realizmu in obogati njihovo raziskovanje z živahnimi spodbudami.«

Za Tomaža Akvinskega je bila nadvse pomembna tudi evharistija. Sveti oče je spomnil, da je do nje »čutil silno pobožnost, tako da se je pogosto z glavo približal tabernaklju, kakor da bi hotel začutiti utrip Jezusovega božanskega in človeškega srca. V eni svojih svetopisemskih razlag sv. Tomaž piše: 'Ker je evharistija zakrament trpljenja našega Gospoda, vsebuje v sebi Jezusa Kristusa, ki je trpel za nas. Zato je vse tisto, kar je učinek trpljenja našega Gospoda, tudi učinek tega zakramenta, saj ta ni nič drugega kot nanašanje Gospodovega trpljenja na nas.'« Papež Benedikt XVI. po zgledu sv. Tomaža Akvinskega vernike spodbuja, naj se zaljubijo v ta zakrament: »Udeležujmo se svete maše zbrano, da bomo dosegli duhovne sadove, hranimo se z Gospodovim telesom in krvjo, da nas bo krepčala Božja milost! Radi in pogosto se iz oči v oči zadržujmo v družbi Najsvetejšega.«

Audio: