Duhovne misli papeža Benedikta XVI. za 4. navadno nedeljo

»Letos pri nedeljskem bogoslužju razmišljamo ob Markovem evangeliju, katerega posebnost je tako imenovana 'mesijanska skrivnost', torej dejstvo, da Jezus ne želi, da se zunaj ozke skupine učencev trenutno razve, da je On Kristus, Božji Sin. Pri tem postane jasno, zakaj večkrat opozori tako apostole, kakor bolnike, ki jih je ozdravil, naj nikomur ne povejo, kdo je. Naprimer evangeljski odlomek današnje nedelje (Mr 1,21-28) pripoveduje o človeku, ki je bil obseden z nečistim duhom. Ta je nenadoma začel vpiti: »Kaj imamo s teboj, Jezus Nazarečan? Si nas prišel pogubit? Poznam te, kdo si: Sveti, od Boga!« Jezus pa mu je zapretil: »Umolkni in pojdi iz njega!« In takoj je nečisti duh z močnim vpitjem šel iz njega. Jezus ni izganjl samo hudih duhov iz ljudi ter jih s tem osvobodil najhujšega suženstva, ampak je hudim duhovom prepovedal, da bi razkrili, kdo je. Zelo je vztrajal pri tej 'skrivnosti' saj je šlo za uspeh njegovega poslanstva, od katerega je bilo odvisno naše zveličanje. Vedel je namreč, da mora biti za osvoboditev od nadvlade greha, žrtvovan na križu kot resnično velikonočno jagnje. Hudič ga je namreč skušal odvrniti od tega ter ga je hotel speljati na človeško logiko o mogočnem in uspešnem Mesiji. Kristusov križ bo hudičev propad. Zaradi tega je Jezus nenehno poučeval svoje učence, da bo moral za vstop v svojo slavo veliko trpeti, biti zavržen, obsojen in križan (prim. Lk 24,26). Tpljenje pa je namreč vključeno v njegovo poslanstvo.

Jezus je iz ljubezni trpel in umrl na križu. Na ta način je nazorno osmislil tudi naše trpljenje. To osmislitev so razumeli in živeli številni možje in žene v vseh zgodovinskih obdobjih, ki so z notranjo vedrino prenašali grenkobo težkih telesnih in moralnih preizkušenj.«

Sveti oče se je ob razlagi nedeljskega evangelija dotaknil tudi tematike vsakoletnega Dneva za življenje, ki so jo italijanski škofje leta 2009 izbrali in izrazili v geslu Moč življenja v trpljenju. »Z vsem srcem se pridružujem njihovim besedam, v katerih je opaziti ljubezen pastirjev do ljudi ter pogum oznanjati resnico, saj so jasno rekli, da je evtanazija napačna rešitev za dramo trpljenja, za človeka nevredna rešitev. Pravi odgovor ni, da se preskrbi smrt, pa naj bo še tako 'dobra' (evtanazija namreč pomeni 'dobra smrt'), temveč je v pričevanju ljubezni, ki pomaga na človeški način soočiti se z bolečino in umiranjem. Popolnoma smo lahko prepričani, da nobena solza, bodisi tistega, ki trpi bodisi tistega, ki mu stoji ob strani, ne bo pred Bogom izgubljena.

Devica Marija je ohranila v svojem materiskem srcu skrivnost svojega Sina ter bila soudeležena pri bolečih trenutkih njegovega trpljenja in križanja. Pri tem pa jo je krepilo upanje na vstajenje. Njej izročimo osebe, ki trpijo ter vse tiste, ki vsak dan skrbijo zanje, saj s tem služijo življenju v vsakem njegovem obdobju: starše, zdravstvene delavce, duhovnike, redovnike in redovnice, raziskovalce, prostovoljce ter številne druge. Molimo za njih vse.«

Audio: