Kardinal Koch: Kristološki temelj krščanske edinosti v nauku Benedikta XVI.

Molitev za edinost kot središče vsega ekumenskega prizadevanja

VATIKAN (sobota, 21. januar 2012, RV) – Neutrudno delati za ponovno vzpostavitev polne in vidne edinosti med vsemi, ki sledijo Kristusa – to je nujna dolžnost Petrovega naslednika. Te besede je papež Benedikt XVI. izgovoril že kmalu po svoji izvolitvi za papeža. Če pogledamo šest let njegovega papeževanja, lahko s hvaležnostjo zatrdimo, da je ekumenizem vodilna nit njegovega pontifikata. Ne le, da v svojih številnih pridigah in poslanicah izpostavlja potrebo po očiščenju spomina in v notranjem spreobrnjenju vidi pomembno postavko za ekumenski razvoj, ampak prav tako na številnih srečanjih s predstavniki drugih cerkva in krščanskih skupnosti ves čas izpostavlja primat ekumenizma. Tako je za vatikanski časopis L'Osservatore Romano zapisal predsednik Papeškega sveta za pospeševanje krščanske edinosti, kardinal Kurt Koch. V pričujočem prispevku povzemamo prvi del Kochovega besedila, v katerem kardinal osvetljuje kristološki temelj krščanske edinosti v nauku Benedikta XVI.

Ekumenska razsežnost papeževega nauka je po prepričanju kardinala Kocha najjasneje izražena v njegovi interpretaciji Jezusove duhovniške molitve, da bi bili vsi eno, o kateri Beneditk XVI. govori v drugem delu svoje knjige Jezus iz Nazareta (Benedikt XVI. Jezus iz Nazareta: Od vhoda v Jeruzalem do vstajenja. Ljubljana: Družina, 2011). Na podlagi Jezusove prošnje za edinost njegovih učencev papež trdi, da krščanski ekumenizem ne more biti drugo kot soudeleženost Cerkve v Jezusovi duhovniški molitvi, postati mora eno z njim. Papež posebej poudarja, da gre Jezusov pogled v tej molitvi onkraj takratne skupine učencev ter se ozira proti vsem, ki bodo zaradi njihove besede verovali. »Prostrano obzorje prihodnjega občestva verujočih se odpira onkraj rodov, prihodnja Cerkev je privzeta v Jezusovo molitev. Jezus prosi za edinost za prihodnje učence« (str. 101), zapiše papež in izpostavi, da iz Jezusove molitve izvira Cerkev kot »občestvo tistih, ki po besedi apostolov verujejo v Kristusa« (str. 108). V tej bistveni oporni točki kristološke vere se nahaja ekumenski pogled papeža Benedikta XVI.

Treba je postaviti v ospredje, da Jezus sam svojim učencem ni zapovedal edinosti in je od njih ni niti zahteval, ampak je zanjo molil. Iz te preproste, a temeljne ugotovitve izvira središčno mesto molitve za edinost v celotnem ekumenskem prizadevanju. Z molitvijo za edinost kristjani izražamo svoje prepričanje, da mi sami ne moremo narediti edinosti, se ne odločiti glede njene forme in glede časa uresničitve, ampak jo lahko le kot dar sprejmemo od Boga. Iz tega poudarka, da je torej molitev za edinost temelj vsega ekumenskega gibanja, bi se lahko zmotno sklepalo, da je edinost Cerkve v bistu nekaj notranjega in nevidnega. A je ravno nasprotno. Benedikt XVI. izpostavlja, da edinost Cerkve ne more priti s strani sveta in torej ni svetni pojav, a mora vseeno biti viden na tem svetu. Edinost mora biti takšna, da jo bo svet lahko prepoznal in preko nje dosegel vero: »To, kar ne prihaja od sveta, more in mora vsekakor biti nekaj takega, kar deluje v svetu in za svet in je zanj tudi zaznavno. Jezusova molitev za edinost meri ravno na to, da resnica njegovega poslanstva postane ljudem vidna preko edinosti učencev« (str. 104). Papež dodaja, da se v edinosti učencev upraviči sam Jezus: »Pokaže se, da je Jezus resnično Sin« (str. 104).

Audio:


Benedikt XVI. – največji ekumenist našega časa

VATIKAN (ponedeljek, 23. januar 2012, RV) – Poudarek na vidnosti cerkvene edinosti v ospredje postavlja tudi ekumensko odgovornost vseh kristjanov. Ta odgovornost se kaže kot pričevanje o živem Bogu pred današnjim svetom in kot ponavzočanje obličja Boga, ki se nam je razodel v Jezusu Kristusu. Edinost Jezusovih učencev ni cilj sam po sebi, marveč služi verodostojnosti poslanstva Jezusa in njegove Cerkve v svetu. V pričujočem prispevku povzemamo drugi del besedila predsednika Papeškega sveta za pospeševanje krščanske edinosti, kardinala Kurta Kocha, ki je bil objavljen v vatikanskem časopisu L'Osservatore Romano in v katerem kardinal osvetljuje kristološki temelj krščanske edinosti v nauku Benedikta XVI.

Nova evangelizacija mora imeti ekumensko dimenzijo, poudarja kardinal Koch in dodaja, da je ta zahteva še posebej vidna pri Benediktu XVI. Na to je sveti oče opozoril tudi pri ustanovitvi novega papeškega sveta, namenjenega ravno pospeševanju nove evangelizacije. Kot je takrat zatrdil, nova evangelizacija od nas zahteva tudi to, da si še naprej prizadevamo v iskanju polne edinosti med kristjani. Ker nova evangelizacija pomeni približevanje ljudi k skrivnosti Boga in uvajanje ljudi v osebni odnos z Bogom, mora v središču vsake nove evangelizacije biti vprašanje Boga, ki ga moramo razumeti ekumensko, v prepričanju, da na začetku evangelizacije ni človeški projekt širjenja, ampak želja, bi z drugimi delili neprecenljivi božji dar. Za papeža sta edinost Kristusovih učencev in tudi edinost Cerkve globoko ukoreninjeni v veri v Boga in njegovega Sina, ki nam ga je Bog poslal. Ta vera je torej mnogo več kot le beseda ali ideja; pomeni z lastnim življenjem vstopiti v občestvo z Jezusom Kristusom in po njem z Očetom: »Vera je resnični temelj občestva učencev, je osnova za edinost Cerkve« (Benedikt XVI. Jezus iz Nazareta: Od vhoda v Jeruzalem do vstajenja. Ljubljana: Družina, 2011, str. 105). Ta vera v Boga je seveda nevidna, a ker se posamezni verniki povezujejo s Kristusom, postaja meso in združuje posamezne vernike v eno pravo in resnično telo.

Sveti oče nas spodbuja, da sprejmemo provizoričnost naših dejanj in ne pademo v skušnjavo, da bi hoteli narediti to, kar lahko naredi samo Kristus. Gledano s tega vidika, ekumenizem pomeni to, da ko smo skupaj na poti h Kristusu, smo tudi na poti proti naši edinosti. S tem eshatoliškim pogledom, Benedikt XVI. na zgodovinske ločitve v Cerkvi pogumno gleda ne le kot na delovanje greha, ampak tudi v smislu skrivnostnih besed sv. Pavla, ki pravi, da ločine morajo priti (1 Kor 11,19). V tej luči papež tudi poskuša najti edinost preko raznolikosti. Iz tega lažje vidimo, v kakšnem smislu Benedikt XVI. razume vidno ekumensko edinost Cerkve: torej edinost Cerkva, ki ostanejo Cerkve, a obenem postanejo ena Cerkev. Pravi cilj ekumenizma mora vedno biti ta, da se množina med seboj ločenih Cerkva spremeni v množino lokalnih Cerkva, ki so v svojih različnih oblikah zares ena Cerkev. Kljub današnji odsotnosti vidne edinosti pa smo kot ločeni kristjani vseeno lahko eno, in sicer v skupni veri v Kristusa. Ekumenizem lahko raste samo, če smo skupaj ukoreninjeni v kristološki veri. Papež namreč ekumenizma ne razume kot filantropije, človekoljublja, ampak kot kristološko utemeljenega in zato ustanovitev Cerkve in njene edinosti postavlja na Jezusovo duhovniško molitev. Papež sprašuje: »Kaj je namreč Cerkev drugega kakor občestvo učencev, ki prejema svojo edinost po veri v Jezusa Kristusa kot Očetovega Poslanca in je postavljena v Jezusovo poslanstvo, da vodi svet k spoznanju Boga in ga s tem odrešuje?« (str. 108).

Papeževo učiteljsko interpretacijo Jezusove duhovniške molitve je treba brati kot sintezo njegove ekumenske dejavnosti, ki je ekumenska ravno v kolikor je kristocentrična, trdi kardinal Koch. S tem, ko Benedikt XVI. v središče vsega svojega oznanila postavi Kristusa, se pokaže kot največji ekumenist našega časa. V tem duhu mu je sredi napornega dela svoje petrinske službe uspelo najti čas za pisanje knjige Jezus in Nazareta, ki jo lahko razumemo kot izpoved kristološke vere Petrovega naslednika in kot velik dar, ki ga je sveti oče dal ne le naši Cerkvi, ampak vsemu ekumenizmu.

Audio: