Papeževe besede o sv. Hilariju: Znal je spojiti odločnost v veri in blagost v medosebnih odnosih

VATIKAN (petek, 13. januar 2012, RV) – Cerkev danes obhaja god sv. Hilarija, škofa in cerkvenega učitelja. Ko mu je papež Benedikt XVI. posvetil eno izmed svojih sredinih splošnih avdienc, je spomnil na njegovo molitev: »Daj, Gospod, da bom vedno ostal zvest temu, kar sem izpovedal v simbolu svojega prerojenja, ko sem bil krščen v Očetu, v Sinu in v Svetem Duhu. Naj častim tebe, naš Oče, in skupaj s teboj tvojega Sina, naj zaslužim tvojega Svetega Duha, ki izhaja iz tebe po tvojem Edinorojencu.«

O življenju sv. Hilarija nimamo veliko zanesljivih podatkov. Rodil naj bi se okoli leta 310 v mestu Poitiers. Verjetno ni odraščal v krščanskem okolju. Sam govori »o poti iskanja resnice, ki ga je postopno privedla do tega, da je prepoznal Boga Stvarnika in učlovečenega Boga, ki je umrl, da bi nam dal večno življenje«. Krščen je bil okoli leta 345, okoli let 353-354 pa izbran za škofa v rojstnem mestu. V naslednjih letih je Hilarij napisal svoje prvo delo, Razlago Matejevega evangelija. Gre za najstarejši komentar tega evangelija, ki nam je ohranjen v latinskem jeziku. Leta 356 se je Hilarij kot škof udeležil tako imenovane »sinode lažnih apostolov«, kot jo je sam poimenoval, saj so v zboru prevladovali arianizmu naklonjeni škofje, ki so zanikali pravo božanstvo Jezusa Kristusa. Ti »lažni apostoli« so zahtevali obsodbo poitierskega škofa. Tako je bil Hilarij prisiljen zapustiti Galijo. Izgnan je bil v današnjo Turčijo. Tam je prišel v stik z verskim okoljem, ki ga je povsem obvladoval arianizem. Vse svoje nadaljnje življenje je posvetil »obrambi vere v pravo božanstvo Jezusa Kristusa, Božjega Sina, ki je Bog tako kot Oče«. Njegovo najpomembnejše in najbolj znano dogmatično delo je O Trojici. V njem Hilarij razloži svojo osebno pot do poznavanja Boga in pokaže, kako Sveto pismo jasno potrjuje Sinovo božanstvo in njegovo enakost z Očetom. Oče in Sin sta iste narave. Vendar pa nekateri odlomki Nove zaveze lahko dajo misliti, da je Sin nižji od Očeta. Glede le-teh nudi Hilarij natančna pravila za njihovo razlaganje, da bi se izognili zavajajočim razlagam.

Leta 360 ali 361 se je Hilarij končno lahko vrnil iz izgnanstva v domovino. Takoj se je lotil pastoralnega dela v svoji Cerkvi, vpliv njegovega poučevanja pa je dejansko segel daleč preko njenih meja. Večkrat se je srečal tudi s sv. Martinom, ki je blizu Poitiersa ustanovil samostan. Hilarij je umrl leta 367. Papež Benedikt XVI. je v svoji katehezi dejal, da je bil za sv. Hilarija značilen »duh sprave, ki skuša razumeti tiste, ki še niso dojeli resnice, in jim z veliko teološko razumnostjo pomaga, da dosežejo polno vero v resnično božanstvo Gospoda Jezusa Kristusa«. Njegov dar je bil, da je »znal spojiti odločnost v veri in blagost v medosebnih odnosih«.

Sveti oče je med drugim izpostavil Hilarijevo izjavo, da »Bog ne zna biti nič drugega kot ljubezen, ne zna biti drugega kot Oče. Kdor pa ljubi, ni zavisten; in kdor je Oče, je to v svoji polnosti«. Zato je Sin v polnosti Bog: »On, ki izhaja iz popolnega, je popoln, ker mu je tisti, ki ima vse, tudi vse dal«. Samo v Kristusu, Božjem Sinu in Sinu človekovem, človeštvo najde odrešenje: »Ko je privzel človeško naravo, je sebi pridružil vsakega človeka. Prav zato je pot proti Kristusu odprta vsem.« Vselej pa se zahteva osebno spreobrnjenje. Sleči je potrebno starega človeka in ga pribiti na njegov križ; zapustiti prejšnja dela in se spreobrniti, da bi bili pokopani z njim v njegovem krstu v pričakovanju življenja.

Audio: