Poslanica papeža Benedikta XVI. za 98. svetovni dan priseljencev in beguncev, ki bo
15. januarja 2012
Priseljevanje in nova evangelizacija
Dragi bratje in sestre!
Oznanjati
Jezusa Kristusa, edinega Odrešenika sveta, »je bistveno poslanstvo Cerkve, naloga
in poslanstvo, ki ji obsežne in globoke spremembe današnje družbe nikakor ne zmanjšujejo
nujnosti.« Danes celo zaznavamo nujno potrebo, da bi z novo močjo in na drugačne
načine spodbudili evangelizacijsko delo v svetu, kjer padanje meja in novi globalizacijski
procesi še bolj zbližujejo posameznike in narode, bodisi zaradi razvoja komunikacijskih
sredstev, bodisi zaradi pogostnosti in dostopnosti selitev posameznikov in skupin.
V teh novih okoliščinah moramo v vsakem izmed nas obuditi navdušenje in pogum, zaradi
katerih so prve krščanske skupnosti postale oznanjevalke evangeljske novosti, ob čemer
nam v srcu odzvanjajo besede svetega Pavla: »Če namreč oznanjam evangelij, nimam
pravice, da bi se ponašal, saj je to zame nujnost. Kajti gorje meni, če evangelija
ne bi oznanjal!« (1 Kor 9,16)
Tema, ki sem jo letos izbral za svetovni
dan priseljencev in beguncev – Priseljevanje in nova evangelizacija – izhaja
iz navedene stvarnosti. Cerkev je v tem času poklicana vršiti novo evangelizacijo
tudi znotraj obsežnega in zapletenega pojava človeškega preseljevanja s poglobitvijo
misijonarskega delovanja tako na območjih prvega oznanila, kot tudi v deželah s krščanskim
izročilom.
Blaženi Janez Pavel II. nas je vabil, naj se »hranimo z Božjo
besedo, da bi mogli biti 'služabniki Besede' pri delu za evangelizacijo ... Smo sredi
procesa globalizacije, ki ga označuje novo in spreminjajoče se prepletanje
narodov in kultur.« Notranja ali mednarodna preseljevanja kot načini iskanja
boljših pogojev za življenje ali kot beg pred preganjanji, vojnami, nasiljem, lakoto
in naravnimi nesrečami, so ustvarila mešanico posameznikov in narodov, kakršne doslej
še ni bilo. Ta pojav je obenem sprožil tudi nove problematike, in sicer ne le s človeškega,
ampak tudi z etičnega, verskega in duhovnega vidika. Današnje očitne posledice sekularizacije,
pojav novih gibanj, razširjena brezbrižnost do krščanske vere in izrazita težnja k
razdrobljenosti otežujejo možnost natančne določitve poenotene oporne točke, ki bi
spodbujala oblikovanje »ene družine bratov in sester v družbi, ki postajajo
vedno bolj večetnične in medkulturne, kjer bi tudi pripadniki različnih verstev čutili
spodbudo k dialogu, da bi ustvarili vedro in plodovito sožitje v spoštovanju legitimnih
razlik«, kot sem zapisal v lanskoletni poslanici za pričujoči svetovni dan. Naš
čas je zaznamovan s poskusi izbrisa Boga in cerkvenega nauka z obzorja življenja,
medtem ko se na površje vedno bolj prebijajo dvom, skepticizem in brezbrižnost, ki
bi želeli izbrisati sleherno družbeno in simbolično navzočnost krščanske vere.
Audio:
Priseljenci,
ki so spoznali Kristusa in ga sprejeli, v takih okoliščinah pogosto pridejo do tega,
da ga ne obravnavajo več kot pomembnega za svoje življenje, izgubijo čut za vero in
se več ne prepoznavajo kot del Cerkve, ampak živijo način življenja, ki ni več zaznamovan
s Kristusom in njegovim evangelijem. Čeprav so odrasli znotraj narodov, ki jih je
zaznamovala krščanska vera, se pogosto preselijo v dežele, kjer so kristjani manjšina
ali pa starodavno izročilo vere ni več osebno prepričanje niti veroizpoved skupnosti,
ampak se je skrčilo zgolj na kulturno dejstvo. Tukaj se Cerkev srečuje z izzivom,
kako pomagati priseljencem, da bodo ohranili trdno vero, tudi v položajih in okoliščinah,
v katerih ni kulturnih opornih točk, ki so obstajale v njihovi rodni deželi. To bo
storila tako, da bo odkrila nove pastoralne strategije, metode in jezik za vedno živahno
sprejemanje Božje Besede. V nekaterih primerih gre tu za priložnost oznaniti, da je
človeštvo v Jezusu Kristusu soudeleženo v skrivnosti Boga in njegovega življenja ljubezni
ter da se odpira obzorju upanja in miru tudi prek spoštljivega dialoga in konkretnega
pričevanja solidarnosti. V drugih primerih pa obstaja možnost prebujanja otopele krščanske
zavesti prek prenovljenega oznanila vesele vesti in doslednejšega krščanskega življenja,
ki bi omogočila vnovično odkritje lepote srečanja s Kristusom, ki kristjana povsod
kliče k svetosti, tudi v tuji deželi.
Pojav preseljevanja je priložnost za
oznanjevanje evangelija v sodobnem svetu. Možje in žene z različnih koncev sveta,
ki še niso srečali Jezusa Kristusa ali pa ga poznajo samo delno, prosijo, da bi bili
sprejeti v deželah s starodavnim krščanskim izročilom. V njihovem primeru je treba
najti ustrezne načine, da bodo srečali in spoznali Jezusa Kristusa ter doživeli neprecenljiv
dar odrešenja, ki je za vse ljudi vir »življenja v izobilju.« Tudi sami priseljenci
imajo pri tem dragoceno vlogo, saj lahko postanejo »oznanjevalci Božje Besede in
priče vstalega Jezusa, ki je upanje sveta.«
Na zahtevni poti nove
evangelizacije na področju migracij imajo odločilno vlogo pastoralni delavci – duhovniki,
redovniki, redovnice in laiki, ki svoje delo opravljajo v vedno bolj pluralističnih
okoliščinah. Vabim jih, da v soglasju z svojimi ordinariji in zajemajoč iz učiteljstva
Cerkve iščejo načine za bratsko podelitev in spoštljivo oznanjevanje, pri čemer naj
presežejo nasprotovanja in nacionalizme. Cerkve iz rodnih dežel priseljencev, Cerkve
v deželah, skozi katere le-ti potujejo, in Cerkve v deželah, kamor so namenjeni, naj
s svoje strani iščejo načine za poglobitev sodelovanja v korist odhajajočih in prihajajočih
ljudi. V vsakem primeru pa v korist tistih, ki na svoji poti potrebujejo srečanje
z usmiljenim Kristusom v sprejemanju bližnjega. Za uresničitev plodne občestvene pastorale
bo koristno posodobiti tradicionalne strukture pozornosti do priseljencev in beguncev
ter jih združiti s tistimi, ki na spremenjene okoliščine, v katerih različne kulture
in narodi prihajajo v medsebojni stik, odgovarjajo na bolj ustrezen način.
Begunci,
ki prosijo za azil, ker so pobegnili pred preganjanjem, nasiljem in okoliščinami,
ki ogrožajo njihova življenja, potrebujejo naše razumevanje in sprejemanje, spoštovanje
njihovega človeškega dostojanstva in njihovih pravic, zavedati pa se morajo tudi svojih
dolžnosti. Njihovo trpljenje od posameznih držav in mednarodne skupnosti zahteva drže
vzajemnega sprejemanja, preseganja strahov in izogibanje oblikam diskriminacije, hkrati
pa je konkretno solidarnost treba pokazati prek ustreznih struktur za sprejemanje
in naselitvenih programov. Vse to zahteva medsebojno pomoč med ogroženimi območji
in območji, ki že leta sprejemajo veliko število beguncev ter boljšo razporeditev
odgovornosti med državami.
Tisk in druga sodobna sredstva družbenega obveščanja
imajo pomembno vlogo pri korektnem, objektivnem in poštenem poročanju o razmerah,
v katerih se nahajajo tisti, ki so morali prisilno zapustiti svojo domovino in želijo
začeti graditi življenje na novo.
Krčanske skupnosti naj posebno pozornost
namenijo tujim delavcem in njihovim družinam, tako da jih spremljajo v molitvi ter
izkažejo solidarnost in krščansko ljubezen; ovrednotijo naj to, kar nas vzajemno bogati
ter spodbujajo nove politične, ekonomske in socialne projekte, ki bodo olajšali spoštovanje
dostojanstva vsakega človeka, varstvo družine, dostop do dostojanstvene nastanitve,
delovnega mesta in socialne pomoči.
Duhovniki, redovniki, redovnice, laiki,
zlasti pa mladi možje in žene naj nudijo pomoč številnim sestram in bratom, ki so
ušli nasilju in se morajo soočiti z novim načinom življenja ter težavami, ki spremljajo
njihovo vključevanje v družbo. Oznanilo odrešenja v Jezusu Kristusu bo vir olajšanja,
upanja in »dopolnjenega veselja.«
Ob koncu želim opozoriti na mednarodne
študente, ki se pri vključevanju v družbo soočajo z birokratskimi ovirami in težavami
pri iskanju nastanitve. Krščanske skupnosti naj bodo na poseben način občutljive do
deklet in fantov, ki ravno zaradi svoje mladosti poleg kulturne rasti potrebujejo
tudi oporne točke, v srcu pa gojijo globoko žejo po resnici in željo po srečanju z
Bogom. Krščanske univerze naj bodo kraji pričevanja in izžarevanja nove evangelizacije,
resno naj si prizadevajo za to, da bodo v akademskem okolju prispevale k družbenemu,
kulturnemu in človeškemu napredku, spodbujajo naj dialog med kulturami in cenijo prispevek,
ki ga lahko dajo mednarodni študenti. Ti bodo s svoje strani doživeli spodbudo, da
postanejo dejavniki nove evangelizacije, če bodo srečali pristne pričevalce evangelija
in vzore krščanskega življenja.
Dragi prijatelji, prosimo za priprošnjo Marije,
da bi radostno oznanilo odrešenja Jezusa Kristusa prineslo upanje v srce tistih, ki
hodijo po poteh sveta. Vsem zagotavljam svojo molitev in podeljujem apostolski blagoslov.