Pričevanje patra Paola dall'Oglia o perečem stanju kristjanov v Siriji

VATIKAN (torek, 10. januar 2012, RV) – V Siriji še vedno ni prenehalo nasilje nad protestniki proti sedanjemu režimu. Po ocenah OZN je bilo do sedaj ubitih okoli pet tisoč ljudi. Na diplomatski ravni tako arabska liga kot opozicija zahtevata ustavitev nasilja, hkrati pa bo panarabska organizacija še ostala na tem ozemlju ter povečala število svojih opazovalcev. Za sedaj ne bodo zaprosili pomoč pri OZN. Ob vsem tem pa najbolj trpi civilno prebivalstvo, predvsem kristjani, ki so v Siriji pod močnim pritiskom, podobno kot v skoraj v vseh arabskih deželah, kjer so bili družbeni nemiri. V takšni situaciji pa zasluži pozornost pričevanje patra Paola dall'Oglia, ustanovitelja meniške skupnosti v samostanu Mar Moussa, blizu Nabaka v Siriji, ki je pobudnik dialoga med kristajni in muslimani in si že nekaj mesecev prizadeva za notranjo spravo.

V pogovoru za naš Radio je pater dejal: »Versko življenje je zelo intenzivno. Ta trenutek veliko molimo, pa ne samo v Siriji. Videli smo iraške kristjane, kolikšno vero so pokazali med nekajletno krizo, prav tako tudi kristjani v Egiptu, ki so se znašli v za njih odločilnem trenutku. Tudi jordanski kristjani spremljajo z veliko evangelsko zagnanostjo gibanje za prenovo družbe. Kljub temu pa številni kristjani trpijo zaradi strahu pred prihodnostjo. Utemeljeno se bojijo, da se bodo pojavila v tem izrednem stanju islamska gibanja, ki bodo pomaknila nazaj kazalce zgodovine, ter bodo kristjani kot manjšina spet padli v podrejeni položaj, tako družbeni kot moralni in bo spet za njih nemogoče življenje v teh državah. Jasno, kristjane na Bližnjem vzhodu ter kristjane v deželah v razvoju, skušamo nagovoriti, da premagajo strah ter pogumno in preprosto sodelujejo. Poklicani smo namreč biti kvas za testo, zato ne moremo preprosto ostati zunaj njega. Seveda pa so težave, ki jih bo potrebno premagati. Verjamem, da bodo tisti, ki jih Jezus pošilja kot golobe, kot jagnjeta, kot preudarne osebe, zmogli delovati po načelu ponižnosti, v mislim imam Frančiška in njegove brate, in sicer nikakor ne, kot podrejeni, nedejavni ter nesposobni. Kristjani na Bližnjem vzhodu sicer sprejemajo, da imajo njihovi sodržavljani muslimani svobodo, odgovornost in vodilne funkcije pri demokratičnem odločanju, vednar pa morajo za to žrtvovati večjo svobodo, ki so jo prej imeli. Vsekakor pa je to način, s katerim lahko kristjani prispevajo svoj kvas za to testo ( novo družbo).«

Na novinarkino opažanje glede Iraka, kjer je izseljevanje zelo močno in na njeno vprašanje, kako je glede tega v Siriji ter če ima razumevanje do tistih kristjanov, ki v tem težkem trenutku zapustijo deželo, je pater odgovoril: »Seveda, zelo dobro jih razumem, saj se takrat, ko ni zagotovljena varnost, pojavi strah za lastne otroke. Kljub temu jih spodbujamo, naj ostanejo. Ko se bo stanje izboljšalo, se bodo vrnili. In če se ne bodo oni vrnili, bodo prišli drugi. Glede tega je potrebno biti ponižen. Razlogi neke družine, da se izselijo, večkrat preprosto niso splošni razlogi Cerkve, s katerimi jih opogumlja, naj ostanejo. Opogumljamo jih, naj ostanejo. Nekateri res pogumni ostanejo iz duhovnih razlogov, drugi pa čutijo dolžnost, da zaščitijo svoje otroke.«

Naslednje novinarkino vprašanje je bilo o tem, če ve, koliko oseb je zapustilo državo. »Ne, ne bi vedel točnih podatkov. Vem pa, da so neizmerne težave pri pridobivanju vizumov za Zahod, ki onemogočajo izseljevanje. Če rečem na splošno, veliko jih je, ki želijo iti proč, le nekaterim pa to res uspe. Mislim, da ne moremo govoriti o velikem številu. Bolj izobraženo prebivalstvo in tisti, ki jim gre ekonomsko dobro ter imajo mednarodne zveze, imajo glede tega več možnosti.«

Audio: