Benedikt XVI.: Praznik Gospodovega razglašenja je praznik luči

VATIKAN (petek, 6. januar 2012, RV) – »Praznik Gospodovega razglašenja je praznik luči.« Tako je papež Benedikt XVI. začel pridigo med današnjo sveto mašo, ki jo je dopoldne daroval v baziliki sv. Petra. Spregovoril je o svetih treh kraljih in jih postavil za vzor škofovske službe. Papež je namreč med mašo podelil škofovsko posvečenje dvema novima apostolskima nuncijema. Tako kot trije modri z Vzhoda narodom odpirajo pot h Kristusu, tako tudi škofje kot pastirji hodijo pred svojo čredo in jo vodijo k Bogu, je dejal sveti oče.

»Na svet je prišel on, ki je resnična luč; on, ki daje luč ljudem in jim daje moč, da postanejo Božji otroci,« so bile papeževe besede. Benedikt XVI. je nadaljeval, da je pot modrih z Vzhoda za bogoslužje le začetek velike procesije, ki se nadaljuje skozi vso zgodovino. S temi možmi se začne romanje človeštva k Jezusu Kristusu – k tistemu Bogu, ki je bil rojen v hlevu, ki je umrl na križu in ki kot Vstali ostaja z nami vse dni, do konca sveta. Modreci z Vzhoda so bili možje znanosti, a ne le v smislu, da so želeli vedeti mnogo stvari: želeli so več. Hoteli so razumeti, kaj pomeni biti človek. Bili so osebe nemirnega srca, ki se niso zadovoljile s tistim, kar se zdi in je običajno. Bili so ljudje, ki so iskali obljubo, iskali so Boga. Bili so čuječi možje, zmožni prepoznavati Božja znamenja, njegovo ponižno in vztrajno govorico. A prav tako so bili pogumni in obenem ponižni možje, saj so se na svoji poti verjetno srečali z mnogimi težavami. Pomembna jim je bila resnica in ne mnenje ljudi. Zato so se spoprijemali z zavrnitvami in napori na svoji dolgi in negotovi poti. Imeli so ponižni pogum, da so se lahko priklonili pred otrokom revnih staršev in v njem prepoznali obljubljenega kralja, ki je bil cilj njihovega zunanjega in notranjega iskanja, je dejal papež.

Te lastnosti svetih treh kraljev je Benedikt XVI. nato povezal z držo škofa. Tudi škof mora biti človek nemirnega srca, ki se ne zadovolji z običajnimi stvarmi tega sveta, ampak sledi nemirnosti srca, ki ga žene, da se notranje vedno bolj približuje Bogu, išče njegovo obličje, ga vedno bolj spoznava in ljubi. Tudi škof mora imeti čuječe srce, ki razume tiho Božjo govorico in zna razlikovati resnično od navideznega. Tudi škof mora biti poln ponižnega poguma, ki se ne sprašuje, kakšno je prevladujoče mnenje o njem, ampak je njegovo merilo Božja resnica, za katero si tudi prizadeva. Škof mora znati kazati pot, po njej hoditi pred drugimi in slediti njega, ki je resnični pastir, resnična zvezda, Jezus Kristus. Mora imeti ponižnost, da se prikloni pred Bogom, ki je postal tako konkreten in tako preprost, da s tem oporeka naši ošabnosti, ki noče videti Boga tako blizu in tako majhnega. Škof mora živeti čaščenje učlovečenega Božjega Sina, čaščenje, ki mu vedno znova kaže pot, je izpostavil papež.

V nadaljevanju je med drugim še spregovoril o temeljnih lastnostih škofovske službe. To so oznanjevanje Kristusovega evangelija, voditi in usmerjati, varovati sveto izročilo naše vere, usmiljenje in ljubezen do potrebnih in revnih ter neprestana molitev. Neprestana molitev po papeževih besedah pomeni nikoli izgubiti stika z Bogom, dovoliti mu, da se nas dotakne v globini srca in na ta način biti prežet s njegovo lučjo. »Samo kdor osebno pozna Boga, lahko druge vodi k Bogu. Samo kdor ljudi vodi k Bogu, jih vodi po poti življenja,« je dejal papež. Izpostavil je še nemirnost srca, rekoč da nismo le mi ljudje tisti, ki imamo nemirno srce v odnosu do Boga. Tudi Božje srce je nemirno v odnosu do človeka, je dejal Benedikt XVI. »Bog čaka nas. Nas išče. Tudi on ni miren, dokler nas ne najde. Božje srce je nemirno, in zato se je podal k nam na pot – proti Betlehemu, proti Kalvariji, iz Jeruzalema v Galilejo in na vse konce sveta. Bog je glede nas nemiren in išče osebe, ki se pustijo nalesti njegovega nemira, njegove strasti do nas,« je še dejal papež in dodal, da je to tudi naloga škofov: pustiti, da se jih dotakne Božji nemir, da bo Božje hrepenenje po ljudeh tako lahko potešeno.

Audio: