Papež Benedikt XVI. povabil k skupni družinski molitvi po zgledu Svete družine iz Nazareta

VATIKAN (sreda, 28. december 2011, RV) – Papež Benedikt XVI. je med današnjo splošno avdienco spregovoril o Sveti družini. Božič, ki smo ga praznovali pred nekaj dnevi, je »skrivnost luči«. Ljudje vseh časov jo lahko podoživljajo preko vere in molitve. In prav preko molitve postajamo bolj zmožni približati se Bogu. Sveti oče je dejal, da je bila molitev del življenja Svete družine iz Nazareta. Dom Marije, Jožefa in Jezusa je bil »šola molitve, kjer se uči poslušati, premišljevati in prodreti v globok pomen prihoda Božjega Sina«.

Evangelist Luka pripoveduje o Jezusovem darovanju v templju. Kot v vseh judovskih družinah sta se tudi Jezusova starša odpravila v Jeruzalem, da bi svojega prvorojenca »postavila pred Gospoda«. Po papeževih besedah je bilo to »romanje vere« in »simbol molitve, srečanja z Gospodom, ki sta ga Marija in Jožef že gledala v sinu Jezusu.« Nepremagljiv vzor kontemplacije Kristusa je prav Marija. »Pogled njenega srca je že v trenutku oznanjenja osredotočen Nanj.« V naslednjih mesecih počasi vse bolj zaznava njegovo prisotnost, vse do dneva njegovega rojstva. Njene oči so vedno obrnjene vanj in vsako njegovo besedo shrani kot dragocenost. Sveti Luka piše, da je Marija »premišljevala v svojem srcu«. To je zaznamovalo njeno držo do skrivnosti utelešenja, ki jo je obdržala celo življenje. Njena podoba, kot nam jo predstavlja evangelist Luka, je vzor za vsakega vernika, ki shranjuje Jezusove besede in dejanja ter tako vse bolj napreduje pri poznavanju Jezusa.

Marijina zmožnost, da je živela od Božjega pogleda, pa je, kot je dejal sveti oče, tako rekoč nalezljiva. Prvi je to izkusil Jožef. Ko se je odločil zaupati angelu, ki mu je dejal, naj se ne boji vzeti Marije k sebi, se je njegov odnos do Boga spremenil. Na drugačen način ga je sprejel v svoje življenje, vstopil je v njegov načrt odrešenja, izpolnil je njegovo voljo. Samega sebe je podaril Mariji in Jezusu ter tako v polnosti odgovoril na klic, ki ga je prejel. Evangeliji ne pišejo o Jožefu: »Njegova prisotnost je bila tiha, toda zvesta, stanovitna in delovna.« Jezusa je v njegovem otroštvu zagotovo naučil moliti, vodil ga je s seboj v sinagogo in ga v vsakodnevnem življenju v Nazaretu privajal na ritem molitve in dela.

Sveto družino, zbrano ob molitvi, pa vidimo tudi v dogodku, ko je bil Jezus star dvanajst let in so se skupaj odpravili na vsakoletno romanje v Jeruzalem. »Romanje je verski izraz, ki se hrani iz molitve in jo istočasno spodbuja.« Romanje izraža tudi pripadnost skupnosti, Božjemu ljudstvu na poti. Prav ob tem dogodku v Jeruzalemu pa spoznamo tudi prve Jezusove besede, ko Mariji in Jožefu pravi: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« Tako jima je odgovoril, da je naredil le to, kar mora delati vsak sin: biti blizu svojega očeta. S tem je pokazal, kdo je njegov pravi Oče in kje je njegov pravi dom. Jezus na ta način vse kristjane uči, kako biti Božji otroci: to pomeni biti z Očetom v molitvi. Kasneje tudi svojim učencem, ko jih uči moliti, pravi, naj Bogu rečejo Oče. »Tega pa seveda ne recite zgolj z besedo, ampak recite z vsem svojim življenjem.«

Papež Benedikt XVI. je nato opozoril na odmev, ki so ga Jezusove besede v templju v Jeruzalemu verjetno imele v srcih Marije in Jožefa. Od takrat naprej je bilo življenje Svete družine gotovo še bolj napolnjeno z molitvijo. Globina odnosa z Bogom Očetom se je iz Jezusovega srca namreč razširila tudi v srci njegovih staršev. »Tako je družina iz Nazareta prvi vzor, kako okoli Jezusove navzočnosti in zahvaljujoč njegovemu posredovanju vsi lahko živimo sinovski odnos z Bogom Očetom, ki preoblikuje tudi medosebne človeške odnose.« Sveta družina je »ikona domače Cerkve, ki je poklicana moliti skupaj«. In prav tako mora tudi vsaka druga družina biti »prva šola molitve«, v kateri se živi v ozračju, ki ga »zaznamuje Božja navzočnost«.

Audio: