Benedikt XVI. med polnočno sveto mašo: Bog se je pojavil kot otrok
VATIKAN (nedelja, 25. december 2011, RV) – Papež Benedikt XVI. je sinoči daroval
polnočno sveto mašo v baziliki sv. Petra v Vatikanu. Sveti oče je med homilijo razlagal
božično skrivnost, da se je Bog pojavil, kot otrok z besedami:
»Berilo iz Pisma
sv. Pavla Titu, ki smo ga ravnokar slišali, se slovesno začenja z besedo “apparuit”,
ki se ponovi tudi pri zorni maši: apparuit – “se je pojavil.” Ta beseda pomeni
program, s katerim hoče Cerkev na kratko povzeti bistvo Božiča. Prej so ljudje na
mnogotere načine govorili in delali človeške podobe Boga. Bog sam je na različne načine
govoril ljudem (prim. Heb 1,1: berilo pri dnevni maši). Zdaj pa se je zgodilo
nekaj več: On se je pojavil. Pokazal se je. Prišel je iz nedostopne svetlobe, v kateri
prebiva. On sam je prišel med nas. To je bilo za starodavno Cerkev veliko božično
veselje: Bog se je pojavil. Ni več zgolj neka ideja, ni samo nekaj, kar bi bilo mogoče
zaslutiti iz besed. On “se je pojavil.” Zdaj pa se vprašamo: Kako se je pojavil? Kdo
je On v resnici? Berilo zorne maše s tem v zvezi pravi: “Pojavili sta se Božja dobrota
… in njegova ljubezen do ljudi” (Tit 3,4). Za ljudi iz predkrščanske dobe, ki so se
spričo grozot in protislovij sveta bali, da bi tudi Bog ne bil povsem dober, ampak
bi bil nedvomno lahko tudi krut in samovoljen, je bilo to resnično “razglašenje”,
“epifanija”, velika luč, ki nam je zasvetila: Bog je čista dobrota. Tudi danes se
ljudje, ki jim ne uspe več v veri prepoznati Boga, sprašujejo, če je poslednja sila,
na kateri temelji svet in ki upravlja s svetom, resnično dobra ali pa je zlo enako
močno in izvorno kot dobro in lepo, ki ga v svetlih trenutkih srečamo v našem svetu.
“Pojavili sta se Božja dobrota … in njegova ljubezen do ljudi”: to je nova in tolažilna
gotovost, ki nam je dana za Božič.
Pri vseh treh božičnih mašah bogoslužje
navaja odlomek iz knjige preroka Izaija, ki še bolj oprijemljivo opisuje razodetje,
ki se je zgodilo na Božič: “Dete nam je rojeno, sin nam je dan. Oblast je na njegovih
ramah, imenuje se: Čudoviti svetovalec, Močni Bog, Večni Oče, Knez miru. Oblast se
bo širila in míru ne bo konca” (Iz 9,5-6). Ne vemo, ali je prerok s to besedo mislil
na kakega otroka iz svojega zgodovinskega obdobja. Zgleda pa nemogoče. To je edino
starozavezno besedilo, kjer je o nekem otroku, o nekem človeškem bitju rečeno: imenuje
se Močni Bog, Večni Oče. Pred nami je videnje, ki gre daleč preko zgodovinskega trenutka
proti tistemu, kar je skrivnostno, postavljeno v prihodnost. Otrok je v vsej svoji
šibkosti močni Bog. Otrok je v vsem svojem pomanjkanju in odvisnosti večni Oče. “In
míru ne bo konca.” Prerok je prej o tem govoril kot o “veliki luči” in v zvezi z mirom,
ki izhaja iz njega, je trdil, da bo sežgana vsaka priganjaška palica, vsak vojaški
škorenj, ki strumno koraka, vsak s krvjo omočeni plašč (prim. Iz 9,1.3-4).
Bog
se je pojavil kot otrok. Prav na ta način se je zoperstavil slehernemu nasilju in
nosi sporočilo, ki je mir. V tem trenutku, ko svet nenehno na mnogih krajih in na
številne načine ogroža nasilje, kjer se vedno znova pojavljajo priganjaške palice
in v kri namočeni plašči, kričimo Gospodu: Ti, močni Bog, si se pojavil kot otrok
in si se nam pokazal kot tisti, ki nas ljubi in po katerem bo ljubezen zmagala. Dal
si nam vedeti, da moramo biti skupaj s teboj delavci za mir. Všeč nam je, da si otrok,
všeč nam je tvoje nenasilje, toda trpimo, ker nasilje še vedno traja na svetu. Zato
te prosimo tudi: pokaži svojo moč, o Bog. V tem našem času, v tem našem svetu daj,
da bodo sežgali priganjaške palice, v kri namočene plašče in bobneče škornje vojakov,
tako da bo tvoj mir zmagal na tem našem svetu.
Božič je razglašenje – razodetje
Boga in njegove velike luči v otroku, ki se je rodil za nas. Rodil v betlehemskem
hlevu, ne v kraljevskih palačah. Ko je Frančišek Asiški leta 1223 praznoval Božič
v Grecciu z volom in oslom pri jaslih, polnih sena, je postala vidna nova razsežnost
božične skrivnosti. Frančišek Asiški je Božič imenoval “praznik vseh praznikov” –
bolj kot druga slavja – in ga je praznoval “z neizrekljivo zavzetostjo” (2 Cel 199;
FF 787). Z veliko pobožnostjo je poljubljal podobe Deteta in je po otroško brbljal
ljubke besede, kot nam poroča Tomaž Čelanski (prav tam). Za starodavno Cerkev je bil
praznik vseh praznikov Velika noč: Kristus je z vstajenjem razdejal vrata smrti in
tako korenito spremenil svet; za človeka je ustvaril prostor v Bogu samem. Dobro,
Frančišek ni spremenil, ni hotel spremeniti te objektivne hierarhije praznikov, interne
zgradbe vere, ki ima središče v velikonočni skrivnosti. In vendar se je z njegovo
pomočjo in po njegovem načinu verovanja zgodilo nekaj novega: Frančišek je v povsem
novi globini odkril Jezusovo človeškost. To, da je bil človek, se je pokazalo najbolj
očitno v trenutku, ko je bil Božji Sin, rojen iz Device Marije, povit v plenice in
položen v jasli. Vstajenje predpostavlja učlovečenje. Božji Sin kot otrok, kot pravi
človeški otrok – je globoko ganil srce asiškega svetnika, tako da je vero spremenil
v ljubezen. “Pojavili sta se Božja dobrota in njegova ljubezen do ljudi,” ta stavek
sv. Pavla je tako dobil povsem novo globino. V otroku iz betlehemskega hleva se lahko
tako rekoč dotaknemo Boga in ga pobožamo. Tako je bogoslužno leto dobilo drugo središče
v prazniku, ki je predvsem praznik srca.
Vse to nima v sebi nič sentimentalnega.
Prav v novem izkustvu Jezusove človeške resničnosti se razodeva velika skrivnost vere.
Frančišek je ljubil Jezusa-otroka, ker mu je postala v njegovem otroštvu jasna Božja
ponižnost. Bog je postal ubog. Njegov Sin se je rodil v uboštvu hleva. V detetu Jezusu
se je Bog naredil odvisnega, potrebnega ljubezni od ljudi, bil je tak, da je potreboval
njihovo – našo – ljubezen. Danes pa je Božič postal praznik trgovin, kjer zaslepljujoč
blišč zasenči skrivnost Božje ponižnosti, ki nas vabi k ponižnosti in preprostosti.
Prosimo Gospoda, naj nam pomaga, da bomo s pogledom prodrli preko bleščečih fasad
tega časa in za njimi našli otroka iz betlehemskega hleva, da bomo tako odkrili pravo
veselje in pravo luč.
Nad jaslimi, ki so bile med volom in oslom, je dal Frančišek
obhajati presveto evharistijo (prim. 1 Cel 85; FF 469). Kasneje je bil nad tistimi
jaslimi zgrajen oltar, da bi tam, kjer so nekoč živali jedle seno, zdaj lahko ljudje
prejeli za odrešenje duše in telesa meso žrtvovanega Jagnjeta, Jezusa Kristusa, kakor
pripoveduje Čelanski (prim. 1 Cel 87; FF 471). V sveti noči v Grecciu je Frančišek
kot diakon osebno z zvonkim glasom zapel božični evangelij. Po zaslugi sijajnih pesmi
bratov je bilo slavje en sam izbruh veselja (prim. 1 Cel 85-86; FF 469-470). Prav
srečanje z Božjo ponižnostjo se je spremenilo v veselje: njegova dobrota ustvarja
pravi praznik.
Kdor hoče dandanes vstopiti v cerkev Jezusovega rojstva v Betlehemu,
odkrije, da je vhod, ki je bil nekoč visok pet metrov in pol in skozi katerega so
cesarji in kalifi vstopali v svetišče, večinoma zazidan. Ostala je samo nizka odprtina,
visoka meter in pol. Namen je bil verjetno bolje zaščititi cerkev pred morebitnimi
napadi, predvsem pa onemogočiti, da bi kdo na konju vstopil v božjo hišo. Kdor hoče
vstopiti na kraj Jezusovega rojstva, se mora skloniti. Zdi se mi, da se v tem kaže
globoka resnica, za katero hočemo, da se nas dotakne tudi to sveto noč. Če hočemo
najti Boga, ki se je prikazal kot otrok, moramo sestopiti s konja svojega “razsvetljenega”
razuma. Odložiti moramo svoje lažne gotovosti, svoj intelektualni napuh, ki nam onemogoča
dojemati Božjo bližino. Slediti moramo notranji poti sv. Frančiška – poti k tisti
skrajni notranji in zunanji preprostosti, ki omogoča srcu, da vidi. Skloniti se moramo,
iti tako rekoč duhovno peš, da bi lahko vstopili skozi portal vere in srečali Boga,
ki je drugačen od naših predsodkov in mnenj: Bog, ki se skriva v ponižnosti komaj
rojenega Deteta. Obhajajmo torej bogoslužje te svete noči in odvrnimo pozornost od
tega, kar je snovno, merljivo in otipljivo. Pustimo, da nas naredi preproste ta Bog,
ki se razodeva srcu, ki je postalo preprosto. In prosimo v tej uri še posebej za vse
tiste, ki morajo ta Božič preživeti v revščini, bolečini, kot izgnanci, da bi se jim
pokazal žarek Božje dobrote; da bi se njih in nas dotaknila tista dobrota, ki jo je
Bog hotel z rojstvom svojega Sina v hlevu prinesti na svet. Amen.«