Nagovor nadškofa Antona Stresa pri maši za domovino
LJUBLJANA (sobota, 24. december, 2011, RV) – Ljubljanski nadškof in metropolit
dr. Anton Stres je v petek 23. decembra, na 21. obletnico plebiscita za samostojno
Slovenijo v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja daroval sveto mašo za domovino. Med
homilijo je metropolit nagovoril navzoče poslanke in poslanci Državnega zbora in Evropskega
parlamenta, članice in člane Vlade Republike Slovenije, veleposlanice in veleposlanike
prijateljskih držav, članice in člane Slovenske vojske in Policije, predstavnike drugih
Cerkva in verskih skupnosti ter brate in seste v veri z besedami:
»V tem predbožičnem
času so nam še posebno blizu velika svetopisemska preroška besedila, ki smo jim prisluhnili.
Berilo je bilo vzeto iz knjige preroka Izaija (prim. Iz 11,1–9), o katerem vemo, da
je svoje videnje človeštva, ki živi v svobodi in miru, imel v času, ko je njegov narod
izkušal kruto preizkušnjo in so bili Izaijevi sonarodnjaki begunci in pregnanci po
širnem babilonskem kraljestvu. V tistih letih razočaranj in obupa, je bilo treba v
pobitih srcih ohranjati živ plamen vere in upanja. Bolj ko je noč črna in grozljiva,
bolj pomembno je, da plamen upanja visoko gori in meče svojo svetlobo daleč v prihodnost.
Zgodovina je pogosto kruta in obstaja nevarnost, da nas boleče izkušnje speljejo v
resignacijo in obup. Da se ne sprijaznimo z zlom v svetu, potrebujemo utemeljeno upanje
dokončnega odrešenja.
Tudi Jezus se v svojem nagovoru v evangeliju (prim. Lk
4,11–21) opira na preroško napoved o prihodnji odrešitvi. Govori o času, ko ne bo
več jetnikov, slepih in zatiranih. Tudi to upanje presega naše lastne moči. Toda on
naredi še korak naprej. Upa si zatrditi, da je ta obljubljeni čas napočil z njim,
da so se z njim začela uresničevati najbolj drzna in najbolj plemenita pričakovanja
človeštva.
Z njim, z njegovim rojstvom, smrtjo in vstajenjem se je uresničevanje
teh pričakovanj res začelo, ni pa se še končalo, kajti krščansko upanje ni utopična
ideologija in zato ne obljublja popolne in dokončne odrešitve in osvoboditve v okviru
zgodovine, v kateri živimo. Za to sta potrebna novo nebo in nova zemlja, predvsem
pa ljudje z novim srcem in novim duhom. Advent kot čas upajočega pričakovanja tudi
zato v nekem smislu še vedno traja.
Naša naloga pa je, da plamen pričakovanja
dokončnega odrešenja ohranjamo, da mu dajemo vsak dan nov zalet in zagon, da sveti
zelo visoko tako, da lahko v njegovi svetlobi prepoznamo prave poti, ki jih moramo
ubrati znotraj zgodovinskega časa, v katerem živimo. V ohranjanju tega upanja, razsvetljenega
upanja, vidi v sodobni družbi in državi Cerkev svoje poslanstvo.
Tudi naši
predniki so dolgo časa verovali in upali, da se bo zgodilo tisto, kar jim pripada
po vseh Božjih postavah: pravica do življenja v dostojanstvu samostojnega naroda.
Brez tega nezlomljivega upanja pred 21. leti ne bi bili pripravljeni in zreli za tako
enotno in prepričljivo dejanje najvišje odločitve za lastno samostojnost.
Toda
s tem še nismo dosegli končnega cilja. Vsako obdobje pozna nove grožnje in nevarnosti.
Zato obhajamo naš praznik samostojnosti in enotnosti, da bi v tem predbožičnem času,
ko nam je Emanuel – Bog z nami še posebno blizu, zajeli novega poguma in novih
spodbud, ki jih v sedanjih okoliščinah še posebej potrebujemo. Amen.«