Papež med splošno avdienco: V Jezusovi molitvi sta prepleteni ljubezen do človeka in ljubezen do Boga

VATIKAN (sreda, 14. december 2011, RV) – Benedikt XVI. je med današnjo splošno avdienco spregovoril o Jezusovi molitvi, povezani z njegovimi čudeži ozdravljenja. Kot primer je izpostavil dve Jezusovi molitvi: ko ozdravi gluhonemega in ko od mrtvih obudi Lazarja. Po papeževih besedah nam obe govorita o tem, da globoka povezanost med ljubeznijo do Boga in ljubeznijo do bližnjega mora vstopiti tudi v našo molitev. »Dragi bratje in sestre,« je dejal papež, »naša molitev odpira vrata Bogu, ki nas uči neprestano izstopati iz samih sebe in nam pomaga biti blizu drugim, predvsem v trenutkih preizkušnje, da bi jim prinesli tolažbo, upanje in luč.«

Svetopisemska pripoved o ozdravitvi gluhonemega nam kaže, da je Jezusovo dejanje ozdravitve povezano z njegovim tesnim odnosom tako z drugim, torej z obolelim, kot z Očetom, je dejal papež. »Tedaj so mu privedli gluhega, ki je tudi težko govoril, in ga prosili, da bi položil roko nanj. Vzel ga je k sebi, stran od množice, mu položil prste v ušesa, pljunil in se dotaknil njegovega jezika. Ozrl se je proti nebu, zavzdihnil in mu rekel: ''Efatá!'' to je ''Odpri se!'',« pripoveduje evangelist Marko (Mr 7,32-37). Jezus želi, da do ozravitve pride stran od množice. Tako se Jezus in gluhonemi znajdeta sama, vstopita v poseben odnos. Gospod se dotakne bolnikovih ušes in jezika. Jezusova pozornost se kaže tudi v njegovem nenavadnem ravnanju: uporabi svoje prste in svojo slino. Na posebnost dogodka kažejo tudi Jezusove izrečene besede: ''Efatá!'' oziroma ''Odpri se!''. Benedikt XVI. je izpostavil, da je v središču prizora dejstvo, da Jezus, v trenutku, ko ozdravlja, išče neposredni odnos z Očetom: ozre se proti nebu in zavzdihne. »Pozornost do bolnika in Jezusova skrb zanj sta povezani z globoko držo molitve k Bogu,« je dejal papež. Človeška povezanost z bolnikom Jezusa vodi v molitev. Tako ponovno pride na površje njegov poseben odnos z Očetom, njegova identiteta edinorojenega Sina. »V njem, preko njegove osebe, postane navzoče zdravilno in dobrohotno delovanje Boga,« je zatrdil papež in dodal, da v Jezusovo ozdravljanja na jasen način vstopa molitev, pogled proti nebu. Moč, ki je ozdravila gluhonemega, je zagotovo povezana z Jezusovim sočutjem do njega, prihaja pa od zatekanja k Očetu. »Tako se srečata dva odnosa: človeški odnos sočutja do človeka, ki vstopi v odnos z Bogom in tako postane ozdravitev,« je zatrdil papež.

Ta dinamika je po papeževih besedah še jasneje navzoča v pripovedi o Lazarjevi obuditvi od mrtvih (Jn 11,1-44). Tudi tukaj se srečata Jezusova povezanost s prijateljem in njegovim trpljenjem ter Jezusov sinovski odnos z Očetom. V evangelijski pripovedi se stalno izpostavlja Jezusovo prijateljstvo z Lazarjem ter sestrama Marto in Marijo. Jezus sam pravi: »Naš prijatelj Lazar spi, vendar grem, da ga zbudim«, in pred njegovim grobom tudi sam joče. »Ta prijateljska vez,« je izpostavil sveti oče, »Jezusova ganjenost ob žalosti Lazarjevih sorodnikov in znancev, je znotraj celotne pripovedi povezana s stalnim in tesnim odnosom z Očetom.« Jezus dogodek ves čas obravnava v povezanosti s svojo identiteto in poslanstvom ter poveličanjem, ki ga čaka. »Ta bolezen ni za smrt, ampak v Božje veličastvo, da bo po njej poveličan Božji Sin,« pravi Jezus. Tudi novica o prijateljevi smrti je sprejeta z globoko človeško bolečino, ampak vedno v jasnem sklicevanju na odnos z Bogom in na Jezusovo poslanstvo. Trenutek molitve, ki jo Jezus pred grobom nameni Očetu, prav tako vsebuje dvojno razsežnost: prijateljstvo z Lazarjem in sinovski odnos z Očetom. »Jezus pa je vzdignil oči in rekel: ''Oče, zahvaljujem se ti, ker si me uslišal.'',« piše evangelist Janez. Papež je nadaljeval, da Jezusove besede kažejo, kako niti za trenutek ni nehal prositi za Lazarjevo življenje. Molitev se je nadaljevala, okrepila je povezanost s prijateljem in obenem potrdila Jezusovo odločitev, da ostane v občestvu z Očetom, povezan z njegovim načrtom ljubezni, po katerem Lazarjeva bolezen in smrt postaneta kraj, kjer se razodene Božje veličastvo.

Benedikt XVI. je izpostavil, da nas svetopisemski odlomek vabi k spoznanju, da v prošnji h Gospodu ne smemo pričakovati takojšnje izpolnitve tega, kar prosimo, kar je naša volja, ampak prej zaupati v Očetovo voljo ter vsak dogodek gledati v luči njegove slave, njegovega načrta ljubezni, ki je pogosto skrit našim očem. Zato bi se naj v naši molitvi med seboj povezovale prošnja, hvalnica in zahvala, tudi takrat, ko se zdi, da Bog ne odgovarja na naša konkretna pričakovanja. »Izročitev Božji ljubezni, ki vedno hodi pred nami in nas spremlja, je ena od temeljnih drž našega pogovora z Bogom,« je povedal papež in dodal, da je največji dar, ki nam ga Bog lahko pokloni, njegovo prijateljstvo, njegova navzočnost, njegova ljubezen. On je dragoceni zaklad, za katerega je treba prositi in ga vedno varovati. Benedikt XVI. je še dejal, da želi Jezus s svojo molitvijo voditi k veri in popolnem zaupanju v Boga in njegovo voljo. Želi nam pokazati, da je ta Bog, ki je človeka in svet tako ljubil, da je poslal svojega edinorojenega Sina, Bog Življenja, je Bog, ki prinaša upanje in je sposoben spremeniti nemogoče razmere. »Zaupna molitev vernika je živo pričevanje o Božji navzočnosti v svetu, o njegovem zanimanju za človeka, o njegovem uresničevanju svojega odrešenjskega načrta,« je zatrdil Benedikt XVI.

Audio: