Papež o današnjem godovnjaku:
Sveti Ambrož je bil zelo domač s Svetim pismom

VATIKAN (sreda, 7. december 2011, RV) – Danes obhajamo god svetega Ambroža, škofa in cerkvenega učitelja. Sveti Ambrož je znal poslušati od znotraj in tako vztrajno prebirati Sveto pismo z molitveno držo, da je Božjo besedo resnično sprejel v svoje srce in jo prisvojil. Tako je o današnjem godovnjaku dejal papež Benedikt XVI. med eno izmed sredinih splošnih avdienc.

Ambrož se je rodil okoli leta 340 v Trierju. Njegova družina je bila krščanska. Po očetovi smrti ga je mama pripeljala v Rim, da bi mu zagotovila solidno govorniško in pravno izobrazbo. Kasneje so ga poslali za upravitelja province v Milano. Takrat je tam plamtel boj med pravovernimi in arijanci. Ambrož je želel pomiriti nasprotni stranki in njegov nastop je bil takšen, da ga je ljudstvo, čeprav je bil šele preprost katehumen, izvolilo za milanskega škofa. Do tistega trenutka je bil cesarski uradnik in čeprav je bilo njegovo kulturno obzorje široko, pa je bil novi škof povsem nevešč pred Svetim pismom. Zato se je lotil študija le-tega in se ga naučil brati in razlagati iz del Origena. Na ta način je Ambrož v latinsko okolje prenesel prakso lectio divina, molitvenega branja Svetega pisma. Ta metoda je sčasoma povsem obvladala vse njegovo pridiganje in pisanje, ki izhaja prav iz molitvenega prisluškovanja Božji besedi.

Po besedah svetega očeta pa »osebno pričevanje pridigarja in raven zglednosti krščanske skupnosti pogojujeta učinkovitost oznanila«. Glede tega je pomenljiv odlomek iz Izpovedi sv. Avguština, ki je v Milano prišel kot skeptik, ne kristjan: »Iskal je, ni pa bil še sposoben resnično najti krščanske resnice.« Njegovo srce k dokončnemu spreobrnjenju niso prignale le lepe Ambroževe pridige, četudi jih je zelo cenil. Pomembnejši je bil »zgled škofa in njegove milanske Cerkve, ki je molila in pela, povezana kot eno samo telo«.

Avguštin piše tudi o svojem srečanju z Ambrožem. Milanskega škofa je »vselej, kadar je prišel k njemu, našel zaposlenega z množicami ljudi z obilico problemov, za katerih potrebe je velikodušno skrbel«. Vedno ga je čakala dolga vrsta ljudi, ki so želeli govoriti z njim, da bi pri njem »našli tolažbo in upanje«. Kadar ni bil z njimi, si je ali okrepčal telo ali hranil duha z branjem: »Tu se je Avguštin močno čudil, ker je Ambrož bral Sveto pismo z zaprtimi usti, samo z očmi (prim. Izpovedi 6,3).« V prvih krščanskih stoletjih so branje namreč pojmovali strogo povezano z namenom oznanjevanja. Glasno branje pa je pripomoglo tudi k lažjemu razumevanju. Ambroževo branje, ko je lahko samo z očmi letel po straneh, je torej pomenilo, da je »zelo domač s Svetim pismom«. Po papeževih besedah je bila njegova metoda kateheze »Sveto pismo samo, v globino dojeto in privzeto«. Kateheza je torej neločljivo povezana s pričevanjem življenja: »Kdor vzgaja za vero, ne sme tvegati, da bi se pokazal kot klovn, ki 'poklicno' odigra svojo vlogo.« Biti mora »kot ljubljeni učenec, ki je naslonil glavo na Učiteljevo srce in se tam naučil, kako misliti, govoriti, delovati«.

Škof Ambrož tako ostaja pristna Gospodova priča, tako kot apostol Janez, ki se ni nikoli naveličal ponavljati: »Kristus nam je vse! (...) Če hočeš ozdraviti rano, je on zdravnik; če te žge vročica, je on izvir; če te stiska greh, je on opravičenje; če potrebuješ pomoč, je on moč; če se bojiš smrti, je on življenje; če hrepeniš po nebesih, je on pot; če si v temi, je on luč ...«

Audio: